FOTO: V Sinagogi odprli razstavo Ludvika Pandurja: Prehajanja
Včerajšnji pozni popoldan se je v lendavski Sinagogi odvilo odprtje razstave Ludvika Pandurja z naslovom Prehajanja. Ludvik Pandur se v lendavski sinagogi predstavlja z novimi slikami, večinoma nastalih letos. Z Lendavo je povezan družinsko, saj sta se tukaj rodila in odraščala starša. Po očetovi strani izvirajo tudi drugi člani umetniške dinastije Pandur. Za umetniško pot Ludvika Pandurja pa je bil ključen odnos z očetom, sicer akademskim slikarjem Lajčijem Pandurjem, ki ga je usmerjal na ustvarjalni poti.
“Pandur je novi cikel slik zasnoval na izhodiščih cikla Prehajanja. Umetnik je Prehajanja začel razvijati v okoliščinah in duhu obdobja samoizolacije in zaustavitve javnega življenja od začetka leta 2020. Avtorju sta poglobljena samorefleksija in razmislek o naravi časa in minevanju skozi bogat opus vse prej kot tuja, pandemija pa je ta stanja povzdignila na še višjo raven. Pravzaprav lahko Pandurjeve najpomembnejše cikle iz obdobja zadnjih dvajsetih let doživljamo prav v smislu pronicljivega dojemanja časa ter sebe in okolice v trenutkih, ko je bil brez lastne volje prisiljen v mirovanje. Taki so Pokrovi, cikel manjših del iz obdobja hospitalizacije. Pandur cikel opisuje kot neke vrste halucinacijo krajine čez lastno ležečo figuro, slikarski izhod iz telesne stiske. Podobno je mnogoštevilni cikel avtoportretov manjšega formata ganljiva študija spremenjene fizionomije, posledice operacije,” je zapisal Jure Kirbiš, umetnostni zgodovinar.
Danes sta prostora, kjer umetnik preživlja največ časa in ki se posledično v naslikanem odsevu pojavljata na platnih, Pandurjev atelje in park. Konkretno gre za mariborski mestni park, ki je le streljaj od umetnikovega domovanja in ki že od otroštva buri Pandurjevo domišljijo s pravljičnimi prikaznimi ter neskončnim spreminjanjem barv in vzdušij. V Prehajanjih je Pandur pričaral že vsaj tri prepoznavne sklope barvnih doživetij. Začetki so bili v znamenju hladnih barv, zimske palete sivin in modrin, ki jih črna potegne v turobnost prezgodnjih večerov, okrasta in oranžna pa posvetlita v hladne jutranje zarje. Pandur slika hitro, a z mojstrskim obvladovanjem čopiča, ki se je skozi dolgo kariero preslikal že čez vrsto slikarskih krajin in učinkov. V večnem dialogu z zgodovino slikarstva je znal interpretirati vse od likovnega jezika beneškega in nizozemskega slikarstva do londonske slikarske šole povojnega obdobja, vseskozi pa je skrbno negoval in razvijal prepoznavno lastno likovno govorico. Danes je v njej povsem suveren, kar mu omogoča, da slika veliko, skoraj impulzivno, velikokrat več platen hkrati.
