FOTO: Predstavitev romana “Sine,” avtorja Hrabroslava Lindiča, nekdaj živečega v Lendavi
V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so minuli torkov pozni popoldan pripravili predstavitev romana z naslovom “Sine,” avtorja Hrabroslava Lindiča, ki se je z družino že kot otrok in mladostnik po selitvah iz Radeč, pa Slovenskih Konjic in Poljčan, ustalil v Lendavi. Knjiga ima 270 strani in avtor v njej opisuje brezskrbno mladost med leti 1950 in 1966 v Lendavi. Predstavitev knjige bo sicer danes tudi v lendavski knjižnici ob 19.00 uri.
“V pisanje je bil ujet trenutek mojega življenja in življenja tistih, ki smo bili srečneži, da smo lahko živeli v istem času in skupaj dihali isti zrak. Pričevanje tega časa ni nikakor namen, da bi govoril o sebi, se izpostavljal in vsiljeval bralcu. V času, kakršnem smo, sem začutil notranji zov, da notranjost sebe iztisnem na papir in ponudim tistim, ki me bodo podoživeli, razumeli in našli pri tem tudi delček sebe. S tem želim ohraniti objektivnost tistega obdobja, ki ga lahko danes tudi kritično fiksiram na papir.
Odtrganje od vsakdana in omogočanje vrnitve trenutka v druge čase, pa bo te posebnosti vrednot, preteklosti v današnjem času izzvalo čudenje in primerjanje —takratnega vsakdana in današnje mladosti. Ta pavza v življenju kratkega dejanja ti naj ponudi tvoj obraz in v njem poizkusi najti sebe. Ta je kot moj zvest pes, ki ubira pot zvestobe med šakali in se izogiba njihovemu močnemu vonju. Česar morda ne bodo mnogi razbrali, boš prav ti, ki boš to storil in shranil nekje v sebi … V času, ki nas danes polni, se splača upreti in se skozi oko mreže rešiti na drugo stran. Tam te čakam jaz – in povem ti, da si storil prav,” je zapisal avtor v svojem nagovoru.
Za boljše razumevanje in umestitev dogodkov, ki jih je pripovedovalec razkril, je potrebno začeti z neke vrste uvodom v to biografijo otroštva in mladostništva. Hrabroslav Lindič se je 13. julija 1946 rodil očetu Slavku in mami Marici (z dekliškim priimkom Vrankar) v kraju Radeče pri Zidanem Mostu. Hrabroslav, ki to ime nosi malodane samo v uradni obliki, sicer pa je od malega znan po nadimku Sine, se je pridružil njegovi leto dni starejši sestri Marjetici.
Družina Lindič je imela za seboj kar nekaj selitev; iz Radeč jih je pot nesla v Slovenske Konjice in kasneje v Poljčane, na koncu pa so pristali in tudi obstali v Lendavi. Tam je Sine zaključil osnovno šolo, nato pa se je še v največji meri iz praktičnih vidikov (ker je v Celje hodila v srednjo šolo že sestra Marjetica) vpisal na celjsko gimnazijo. A tisto, česar se človek loti po sili razmer ali bolje rečeno, brez, da bi ga vodilo srce, najpogosteje niti ne rodi uspeha. In tako je bilo tudi v Binetovem primeru.
Življenje v Rudarski ulici v Lendavi, “Koloniji”
“Tam, kjer smo stanovali, smo se poznali prav vsi. Zgradili so novo naselje dvostanovanjskih hiš, katerega se je prijelo ime Kolonija. Ko smo se kmalu po vojni preselili v Kolonijo, smo vstopali v hišo še po deskah, ki so nadomeščale še neizgrajene stopnice. Hiša, v kateri smo stanovali mi, je bila dvostanovanjska in enonadstropna. Od spodaj smo stanovali mi Lindičevi, zgoraj pa Velikonjevi. Takšno razporeditev je imelo le pet hiš. Ostalih šestnajst hiš pa je bilo zgrajenih tako, da sta se po dve hiši, držali skupaj. Zgoraj so ti dvojčki imeli še dve sobi in stranišče, v naši hiši smo pa imeli celo stanovanje v enem nadstropju. Ljudje, ki smo takrat bili priseljeni z vseh vetrov in koncev, smo bili složni in imeli smo se radi! Dolgo nisem vedel in razumel pomena besede kolonija. Nam, ki smo živeli tam, pa so rekli: “Kolonijčani.”
Mama me je rada velikokrat cartala in bil sem njen sinek. Iz tega se je pozneje razvilo ime Sine do takšne mere, da ga nosim še danes in sem pravi Sine. Mama si je zmeraj želela, da bi mi bilo ime Miran ali Andrej. Ko sem se rodil oziroma že prej, ko sta se pogovarjala o družini in otrocih, sta se dogovorila, da bo mama izbrala ime, če bo hčerka, oče pa, če bo sin. Tako je tudi bilo. Ko sem se rodil jaz, je vseeno vprašal Maričko, kako mi naj bo ime. Ona je povedala svoja dva predloga, nakar je odšel. Nazaj je prišel s papirjem in ga pomolil pred mamo, kot poglej si. Presenečeno je zagledala ime napisano čez celo stran; Hrabroslav! Toliko, da jo ni kap. Pa kaj je hotela, saj je bilo po vojni in evforija po zmagi in hrabrosti se še ni polegla. Tudi leto dni starejša sestra takega imena ne bi mogla nikakor uporabljati. Ker so me tako klicali sinek, sem si v prvem razredu napisal na zvezek: Lindič Sinek. Od takrat se me je to ime prijelo in me vsi, ki me poznajo, še danes kličejo Sine.”
