Čevljar Jovan Kovačev: “S svojo staro Singerico še vedno naredim natančne šive”
Nekoč, v ne tako davni preteklosti, mesta in tudi malo večje vasi niso obstajale brez kovača, čevljarja, krojača, šivilje, urarja in še nekaterih obrtnikov, brez katerih se je življenje v kraju preprosto ustavilo. Zato je danes, ko kot po tekočem traku izginjajo različni poklici brez katerih je še v bližnji preteklosti življenje bilo nepojmljivo, še posebej zanimivo srečati človeka, ki ohranja zanimive stare poklice. Med slednje gotovo sodi Lendavčan, ugledni čevljar Jovan Kovačev, ki skrbi za primerno obutev kulturnih ustvarjalcev v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Mariboru in tudi za obutev pretežno Lendavčank in Lendavčanov, a tudi ostalih Prekmurcev, Prlekov ter tudi sosedov iz Hrvaške in Madžarske.
Verjetno eden najbolj znanih čevljarjev v Pomurju in širše naokoli, ki še aktivno opravlja ta poklic, Jovan Kovačev, ki ima čevljarsko delavnico na Glavni ulici 11 v Lendavi, prej na Glavni ulici, se že 18. leto vsak dan vozi na delo v mariborsko gledališče, zaradi česar je v svoji delavnici na kratko le v popoldanskem času ali v soboto dopoldan. K njemu prihaja staro in mlado, pa ne zgolj zaradi obutve, temveč tudi zaradi torbic, pasov in različnih usnjenih izdelkov. Nekateri ga pridejo zgolj pozdravit ali z njim pokramljat.
Jovo je bil rojen leta 1961. V njegovem rodnem kraju, ne daleč od Novega Sada, ima čevljarstvo bogato tradicijo. “Čevljar je bil tudi moj oče in še nekaj sorodnikov, zato mi delo ni bilo tuje. Tudi meni takrat seveda ni preostalo drugega, kot da delo svojega očeta nadaljujem, pa četudi v Sloveniji, kamor sem takrat kot najstnik po končani osnovni šoli prišel predvsem zaradi izobraževanja. Bilo je v Žireh na Gorenjskem, v Slovenijo pa tudi zaradi tega, ker je stric v Mariboru bil, jasno, čevljar. To obrt sedaj tam nadaljuje tudi njegov sin, torej moj bratranec.” pove Jovo, ki ga je pot po končanem šolanju na Gorenjskem vodila v Ljubljano, kjer je desetletje bil zaposlen pri enem izmed daleč najboljših čevljarskih mojstrov, Dermastiji, vmes pa je v prestolnici odslužil še vojaški rok v takratni JLA.
“Ni preteklo veliko časa, ko sem od znanca, spoštovanega čevljarja Davida Januša, med obiskom strica v Mariboru izvedel, da v Prekmurju primanjkuje ljudi, ki bi se ukvarjali s tem poklicem. On me je pravzaprav povabil v Lendavo. In sem šel. Lendava mi je med drugim bila všeč tudi zaradi dvojezičnosti, saj je v Lendavi enako kot v Vojvodini, kjer sem že od rojstva živel z Madžari, madžarsko pa govorim tudi sam,” pripoveduje Jovo, ki posebej poudarja, da je poceni in nekakovostna obutev iz tujine v zadnjih letih zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev. Takrat, ko je prišel, seveda še ni bilo tako.
“V Lendavo sem prišel v času, na trgu še ni bilo toliko poceni kitajskega blaga in so se ljudje pogosto odločali, da bodo čevlje dali v popravilo,” pojasnjuje naš sogovornik, čigar začetki obrti so se pričeli z odhodom ljudi po poceni robo v Lenti, na sosednjo Madžarsko, kjer so imeli rajši celo tolarje kot forinte in kjer je, po registrskih številkah sodeč, vse od MS pa do MB, mrgolelo Slovencev. “Na začetku je bilo dela dovolj, vse dokler se ni začel naval na madžarski Lenti in so tudi naše trgovine začeli polniti z obutvijo, katere se ne splača popravljati. Tako so se tudi za čevljarje začeli slabši časi, po osamosvojitvi države pa so nas tudi precej obdavčili,” pripoveduje Jovo o časih, ko so tudi čevljarji počasi pričeli razmišljati o opuščanju te zanimive in predvsem stare obrti. “Gre za izjemno deficitarni poklic. Po mojem mnenju bi ga država nekako morala ohraniti. Moram priznati, da sem nekoliko užaloščen, da je tovrstna obrt skorajda izginila, a to državo v današnjem kapitalističnem času ne zanima preveč … Čevljarska obrt je tako postala še ena od dejavnosti, ki je v bolj odročnih krajih omogočala v najboljšem primeru le golo preživetje obrtnika,” razlaga Jovo.
Ob tem pripoveduje, da je v Lendavi imel ogromno stalnih strank. Pove še, da je nekaj časa s to obrtjo dobro živel. “Kot nogometni sodnik in navijač sem spoznal ogromno prijateljev, ki pa so v mojo delavnico pričeli prihajati s poceni obutvijo, katere pa se na žalost ne da popravljati, kar sem vsakemu venomer tudi povedal. In danes? Vsak delovni dan se vozim v SNG v Maribor, kjer izdelujem obutev, ki jo na odru nosijo gledališki igralci, operni pevci in baletni plesalci. Če je dogajanje v predstavi postavljeno v čas recimo starega Rima, moram narediti obutev, kakršna je bila takrat. Enako velja za predstave, ki se dogajajo v srednjem veku ali na začetku 19. stoletja. Skratka, kostumograf odloči, kaj bodo imeli obuto in pozneje to naredim, zlasti skušam doseči, da bodo vsi zadovoljni, kar običajno so. Tukaj niso samo domači umetniki, temveč pride tudi veliko tujcev. Sploh pa lahko povem, da je moje delo zelo zanimivo in pestro, kajti vsaka stvar je drugačna, zato me to delo veseli, opravljam ga rad in ga bom vsekakor tudi še naprej.” pravi čevljar Jovo, ki sicer tudi razmišlja o nasledniku, saj bo tudi sam moral razmišljati o upokojitvi, a je pri tem naletel na kar nekaj težav.
Poceni in nekakovostna obutev iz tujine je zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev, ugotavlja sogovornik. “Mojim sorodnikom, čevljarjem v Mariboru, je bilo ob prihodu poceni kitajske obutve nekoliko lažje, v Lendavi pa se je potreba po popravilu čevljev močno zmanjšala. Ljudi sem prepričeval, da si s to obutvijo uničujejo noge in škodujejo zdravju nog, a ni kaj dosti zaleglo.” Kljub temu ima sam dovolj dela, ne le v SNG Maribor, temveč tudi doma v Lendavi, kjer ne le, da popravlja čevlje, temveč jih tudi izdela po naročilu. Delo ga veseli tudi po vseh teh letih slednjega z veseljem opravlja, a žal ne razume razume, zakaj med mladimi ni zanimanja zanj. Najbrž so razlog tudi nizke plače v obutveni industriji.
“Stranki vedno povem, ali je čevlje sploh vredno popravljati. Običajno mi v Lendavi v delavnico prinesejo kakovostnejše čevlje. Večji del strank je žensk, ki se jim odlomi peta ali kaj podobnega. Sedaj med drugim popravljam tudi pohodniške čevlje. Zamenjati sem stranki recimo moral ves podplat, saj se je lastnik nanje navadil, so mu udobni, pa tudi preostali del čevlja je bil še kar dobro ohranjen,” pravi Jovo, ki doda, da ne bo nehal izdelovati in popravljati čevljev, dokler bo še dobro videl in ga bodo roke ubogale. “Najbrž ne bom šel nikoli čisto v pokoj, do katerega moram delati še manj kot pet let. Ta poklic imam rad. Rad imam stik z ljudmi in me veseli, če ljudem narediš kaj dobrega. Na hitro popraviš peto, stranka pa je zadovoljna, da ne bo treba kupovati novih čevljev. Če nekoč ne bom mogel delati bi želel, da bi v moji delavnici in z mojim orodjem delo nadaljeval kdo drug. Priznam, da že skušam najti kakšnega zainteresiranega mladeniča ali mladenko.”
Razočaran in žalosten je naš sogovornik, ko sliši, da med mladimi, zlasti njihovimi starši, ni interesa po deficitarnih poklicih, kamor sodijo tudi čevljarji, saj je po njegovem prav strokovno ustvarjanje prihodnost. “Danes ljudje pravijo otrokom, naj se učijo, da jim ne bo treba delati, morali pa bi jim reči, naj se učijo, da bodo bolje opravljali svoje delo in, da bodo zato dobro zaslužili in bolje živeli. Znanja namreč nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti,” meni mojster Jovo, ki veselo poudarja, da s svojo staro Singerico še vedno naredi natančne šive, doda pa tudi, da si čevljev še nikoli ni kupil …
Veliko se je Jovo naučil tudi sam, saj je prevladal interes in ljubezen do poklica. Pogosto si je skiciral modele, razstavljene v izložbah in iskal takšne, s katerimi bi lahko prodrl na trg. “Zdaj je vse drugače, saj čevljarska obrt propada zaradi uvoza poceni kitajskih čevljev. A če ima čevelj vezalke, to še ne pomeni, da je dober. Nekakovostni čevlji niso udobni, niti se jih ne splača popravljati. Ljudje so imeli nekoč en ali dva para dobrih ročno izdelanih čevljev in so jih nosili več let, če ne desetletij, zdaj pa sledijo modi in jih kupujejo za 25 ali 30 evrov ter jih nosijo le nekaj mesecev ali še manj. Ročno delo temu (ceni) ne more konkurirati,” ugotavlja.
Časi, ko je Jovo izdeloval kakovostne in unikatne čevlje po naročilu, še niso povsem minili, saj so še ljudje, ki vedo ceniti takšno delo in predvsem varovati zdravje svojih nog … “Vsi, ki imajo več denarja dajo na modo, a še več na kvaliteto, drugi pa si obuvajo tudi kitajsko, ki je slabe kakovosti in škoduje nogam. Mislim, da pri nas približno 30 % ljudi gleda na svoje noge in obuje kvalitetno obutev iz usnja. Med njimi so umetniki za katere delam v SNG Maribor, enako ko delam po naročilu za folkloriste in drugo kulturnike oz. umetnike. Po naročilu naredim toliko parov kot imam časa. Žal so pri nas zaprte praktično vse tovarne, ki so izdelovale kakovostno obutev,” zaključi Jovo.
