Ana Pavlič: “Rominje so na vsakodnevni ravni soočene z intersekcijsko diskriminacijo”

Ana Pavlič je magistra politologije, deluje kot raziskovalka, kolumnistka in programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES), kjer se je v zadnjem obdobju ukvarjala predvsem z vprašanji stanja enakosti spolov na podeželju v Sloveniji; škodljivih moškostih med srednješolsko ter pedagoško populacijo in opolnomočanjem (mladih) Romov in Rominj za vprašanja enakosti spolov. V zvezi s tem zadnjim, je nastal spodnji pogovor, ki je plod aktivnosti v okviru projekta NAPREJ – Na presečišču (ne)enakosti: opolnomočenje Rominj in romskih skupnosti za vprašanja enakosti spolov.

Kaj vas je spodbudilo k izvedbi tega projekta in zakaj se osredotočate prav na vprašanja enakosti spolov v romski skupnosti?

Temeljno izhodišče mojega dela izhaja iz predpostavke, da o demokraciji ali pa o demokratični družbi ne moremo govoriti, v kolikor ta ista družbe vzporedno ni utemeljena tudi na konceptu enakosti – torej, v kolikor v neki družbi in državi, spoli ne uživajo enakih pravic, možnosti in priložnosti, ter so ob tem deležni enake obravnave, demokracija kot vsakodnevna praksa življenja ni mogoča. Pri romskem prebivalstvu se soočamo z intersekcijsko diskriminacijo, ki je od nas – že pri pripravi projektne ideje in kasneje izvedbi aktivnosti – zahtevala še dodatno pozornost, upoštevanje različnih, kompleksnih vidikov identitete posameznikov in posameznic ter seveda tudi kreiranje aktivnosti, ki bodo usmerjene še v večinsko prebivalstvo in v javno-politične odločevalce ter odločevalke. Podatki na katerih je zrastla ideja o projektu NAPREJ so podatki, ki razkrivajo večplastno diskriminacijo, ki so ji podvržene Rominje: znotraj skupnosti, v katerih je njihova vloga zaznamovana z zgodnjim poročanjem, vzgojo otrok in kulturo molka, ki sledi normaliziranim praksam poustvarjanja njihovega podrejenega položaja in škodljivostim institucionalnega rasizma (s strani večinskega prebivalstva in družbenih struktur), ki mu je celotna romska populacija podvržena. Znano je, da se v praksi izključenost Romov_inj kaže tudi v veliki neenakosti v zdravju, ki rezultira v statistikah kakršne so, da Romi v Sloveniji umirajo kar 22 let mlajši kot splošno prebivalstvo, ter da je umrljivost romskih otrok do petega leta starosti 4-krat višja kot pri otrocih enake starosti v celotni slovenski populaciji. Po drugi strani, podatki kažejo, da je okoli 80 % Romov nezaposlenih, pri čemer še posebno izstopa visoka nezaposljivost Rominj, ki je posledica hitrih (prezgodnjih) porok in materinstva žensk, ki nato življenje preživijo v skrbi za otroke in moža. Velik problem pri zaposlovanju seveda igra tudi nizka izobrazba (največji osip je namreč že ob koncu osnovnošolskega izobraževanja). Številne raziskave so pokazale, da je nasilje nad Rominjami normalizirano in spregledano, podobno kot velja za ženske kot take znotraj romskih skupnosti. Z našimi aktivnostmi smo želeli nasloviti vse te pore vzdrževanja in produciranja neenakosti romskih skupnosti, s posebnim poudarkom na Rominje in na koncept enakosti spolov.

Zaradi vsega tega smo bili veseli, ko smo z našimi projektnimi partnerji Razvojnim centrom Murska Sobota in norveškim partnerjem Inland Norway University of Applied Sciences, Centre for lifelong learning, bili pri prijavi na razpis sklada ACF Slovenija uspešni, ter predvsem, da smo v slabem letu trajanja projekta lahko začeli delati majhne korake na poti do velikega cilja – osvetljevanja pomena intersekcijske diskriminacije; ozaveščanja večinskega prebivalstva (in regionalnih oziroma lokalnih političnih deležnikov in deležnic) o škodljivosti diskriminacije in insitucionaliziranega rasizma.

Ena izmed projektnih aktivnosti, ki ste jih že opravili je tudi izvedba raziskave med romsko populacijo, kakšni so bili izsledki?

Kljub temu, da je Slovenija za potrebe urejanja položaja romske skupnosti sprejela poseben zakon in, da ima ta skupnost v skladu z Ustavo zagotovljen tudi poseben položaj, pa se slednji v praksi še zmeraj soočajo z večplastno diskriminacijo, kateri so še posebej izpostavljene ženske, kar je potrdila tudi naša analiza. Anketo smo izvedli s pomočjo projektnega partnerja Razvojnega centra Murska Sobota, ki ima v sklopu svoje organizacijske strukture vzpostavljeno tudi romsko pisarno, s čimer smo enostavno vprašalnike lahko diseminirali med izbrano romsko populacijo na območju Pomurja. V anketi je sodelovalo več kot 100 oseb, izsledki pa so nam potrdili kar nekaj perečih problematik: v anketi je sodelovalo enkrat več zaposlenih Romov kot Rominj, kar nakazuje na trdovratnost obstoja številnih spolnih stereotipov, ki znotraj romskih skupnosti ženske še vedno odvračajo od izobraževanja, zaposlovanja in s tem kreiranja avtonomnega in neodvisnega življenja. Pričakovano, smo v anketi zasledili korelacijo med izobrazbeno strukturo in zaposlitvijo sodelujočih, kar nakazuje na pomembnost opolnomočanja romskih skupnosti za izobraževanje, kar je bila ena izmed naših ciljnih projektnih usmeritev. Analiza doživljanja diskriminacije je bila izjemno zanimiva: skoraj polovica sodelujočih Romov in Rominj (nekaj več kot 40 %) je dejala, da so v svojem življenju doživeli diskriminacijo na podlagi svoje etnične pripadnosti. Zaskrbljujoče pa je, da več kot 20 % sodelujočih o tem ni prepričanih – to pomeni, da niso opolnomočeni z znanjem in vedenjem o tem kaj diskriminacija sploh je, kako se kaže in kam se lahko obrnejo po pomoč. Področja najbolj pogostega doživljanja diskriminacije so nam razkrila, da Romi in Rominje v stik z diskriminatornimi praksami najbolj pogosto pridejo pri iskanju zdravstvenih storitev in pomoči, na trgu dela in v zaposlovanju ter pri socialnem varstvu – storitvah na katerih temeljijo temeljne človekove pravice in enake možnosti.

Ana Pavlič

Sodelujoče v anketi smo spraševali tudi  o tem kako so, oziroma kako bi ukrepali, če bi se srečali z diskriminacijo na podlagi etnične pripadnosti ali nasiljem. Velika večina vseh sodelujočih bi pomoč poiskala znotraj družine, med prijateljskimi mrežami oziroma med skupnostjo, pričakovano in zaskrbljujoče – pa bi najmanjši delež sodelujočih v naši raziskavi poiskal pravno pomoč oziroma pomoč institucij kakršni sta denimo Varuh človekovih pravic ali Zagovornik načela enakosti (takšnih je zgolj 16 % vseh, ki so našo anketo rešili). Slednje nakazuje na dvoje: pretekle izkušnje z diskriminacijo ali marginalizacijo s strani javnih institucij (pomoči) lahko povzročijo občutek nezaupanja ali skepticizma do uradnih institucij. Poleg tega lahko obstaja prepričanje, da so pravne poti za iskanje odškodnine nedostopne ali neučinkovite, kar posameznike še dodatno odvrača od iskanja pomoči po teh kanalih. Poleg tega lahko k nezadostnemu izkoriščanju pravne pomoči prispeva pomanjkanje ozaveščenosti ali razumevanja zakonskih pravic in zaščite pred diskriminacijo. V raziskavi smo preverjali tudi prisotnost spolnih stereotipov med romsko populacijo, ob čemer se je izrisala slika, ki je potrdila pomembnost našega projekta: skoraj polovica sodelujočih moških (49 %) se je strinjala s trditvijo »Za mlade moške je bolj pomembno, da se odločijo za izobraževanje in zaposlitev, kot za mlade ženske«. Več kot polovica sodelujočih moških (55 %) se je strinjalo s trditvijo »Moški so boljši pri sprejemanju odločitev kot ženske«, nasprotno se s tem ni strinjalo kar 80 % sodelujočih žensk. Več kot 40 % sodelujočih moških (43 %) je izrazilo strinjanje s trditvijo »Sprejemljivo je, da se dekleta zgodaj poročijo in se ne izobražujejo«, medtem ko se s to trditvijo ni strinjalo več kot 80 % sodelujočih žensk. Ženske, ki so na vsakodnevni ravni soočene z intersekcijsko diskriminacijo so ženske, ki so tako od enakopravnosti kot od enakosti oddaljene najdlje. Čas je, da jih končno vidimo!

Kakšna so pripravljena priporočila za odločevalke in odločevalce, ki lahko na sistemski ravni spremenijo položaj Romov in Rominj?

Izsledke raziskave o kateri sem že govorila je obravnaval v sklopu projekta nastali več-deležniški odbor, ki je sprejel posebne ukrepe, da bi v svojem delovanju, ob zagotavljanju storitev javne infrastrukture presegli z lastnimi stereotipnimi prepričanji, anticiganizmom in diskriminacijo. Poleg tega pa so nastale še širše Smernice za odločevalke in odločevalce, ki temeljijo predvsem na: vključitvi dimenzije intersekcijske diskriminacije v snovanje in izvajanje politik opolnomočenja romskih skupnosti, saj bo le na tak način omogočena refleksija in učinkovita obravnava specifičnih problematik, s katerimi se soočajo predvsem Rominje; zagotovitev kontinuiranih kulturno in spolno občutljivih usposabljanj (s preverjanji in nadgrajevanji) za uradnike, uradnice in ostale ponudnike storitev, ki pri svojem delu stopajo v stik z romsko populacijo (na področjih šolstva, zdravstva in zaposlovanja), z namenom preseganja škodljivih praks anticiganizma in institucionaliziranega rasizma, ki ostaja prisoten; izboljšanje dostopa in vedenja o dostopu do pravnega varstva in pravne pomoči znotraj romskih skupnosti; okrepitev programov socialne zaščite in socialnega varstva za romske družine in še posebno otroke; okrepitev promocije zdravja in zdravega načina življenja znotraj romskih skupnosti ter seveda – enako pomembno – delo z večinskim prebivalstvom, v smislu ozaveščanja o škodljivosti stereotipiziranja in diskriminiranja, z jasno zavezo po skupni izgradnji družbe v kateri imamo vsi enake možnosti in enake pravice.

Kaj se vas je najbolj dotaknilo med izvajanjem projekta in kakšni so vaši načrti za nadaljnjo delo na področju opolnomočenja romskih skupnosti?

Gotovo se me je najbolj dotaknil pogovor z udeleženkami in udeleženci projekta in prebiranje njihovih odgovorov na naš anketni vprašalnik – vsem je bila skupna želja po sprejetju, po priznanju njihove enako pomembne vloge v naši družbi, eden izmed udeležencev je zapisal, da si želi, da bi jih večinsko prebivalstvo obravnavalo tako, kot da bi bili tudi Romi ljudje. To se me ni le dotaknilo, ampak mi je povzročilo še sram in nemoč, ko sem poslušala o tem, da smo v zadnjih desetletjih za njihovo dobro počutje in za njihove možnosti, da bi lahko enakovredno uživali v pravicah in svoboščinah, ki jih imajo, naredili res sramotno premalo. O kakšni družbi, o kakšni demokraciji govorimo, če med nami živijo Romi in Rominje, ki jim dajemo občutek, da niso ljudje, če jih vsakodnevno marginaliziramo, diskriminiramo in vzpostavljamo kot manjvredne in manj pomembne? Kaj to pove o nas? Ko sem poslušala o hudih diskriminacijah, ki so jim podvrženi romski otroci še danes, o ciganskih dvojkah, o romskih otrocih kot grešnih kozlih, sem z grozo ugotovila, da napredka od časa, ko sem jaz lahko priviligirano sedela v osnovnošolskih klopih, moja romska vrstnica pa je bila na drugem koncu Slovenije tarča vsakodnevnih zbadanj, ne samo s strani vrstnikov in vrstnic, ampak tudi pedagoškega osebja, ni in da moramo za to prevzeti odgovornost. In s tem v zvezi začeti ukrepati takoj!

Ko se projekti končujejo, se vedno srečujemo z določeno stopnjo frustracije – med izvajanjem aktivnosti navadno ugotoviš, da so razmere in situacije v resnici še hujše, da bi bilo ukrepanje nujno že včeraj in ne šele jutri … in da nam sveta ni uspelo spremeniti, pa vendar; me veseli, da se naše delo z romsko populacijo ne končuje. Nasprotno, že v mesecu maju, začenjamo z večjim mednarodnim projektom, poimenovanim Fortuna, ki bo namenjen preseganju intersekcijske diskriminacije pri dostopu do zdravstvenih storitev v Sloveniji in v Srbiji.