Ali smo imeli v Lendavi kralja?

Banus Nikolaus Banffy oz. ban Nikola Banffy vladar “Slovenje” (madžarsko: Tótország, nemško Windischland, službeno regnum Sclavoniae1), Hrvaške in Dalmacije med letoma 1343 – 1346 je z kovanjem lastnega denarja, srebrnih “banovcev,” prav gotovo povzročil revolucijo na področju, ki mu je uradno vladal kot podkralj Madžarske pod kraljem Ludvikom I. (1342 – 1382). Videz in besedilo na srebrnikih je povsem odstopalo od dovoljenega oziroma je povsem odstopalo od prejšnjih kovov, ki so bili v uporabi že 100 let. Piše: Franc Koren.

Prav je, da najprej  povemo nekaj o slavonskih “banovcih,” kakor jih danes imenujemo, in njihovi vlogi v monetarnem sistemu takratnega Ogrskega kraljestva. Začetek kovanja “banovcev” je administrativno povezan z banovanjem Štefana Gutkelda med letoma 1248 – 1260, kateremu je kralj Bela IV. dal vsa pooblastila, da odpre rudnik srebra v Pakracu in začne kovati denar čistine 15 lotov (87,5 % srebra) po vzoru breških pfeningov, a pod pogojem, da se poslužuje zalog srebra iz rudnika v Srebreniku, ki so jih odkrili pred tem. Zaradi trgovskega prestiža mesta Zagreb so kovnico pozneje premestili v to mesto (okrog leta 1260).

Skozi 13. in 14. Stoletje (1248 – 1355) so bani kovali novce (banski dinar, “banovec,” moneta banalis ali denarius banalis) dveh vrednosti in sicer dinar in poldinar ali obol. Dinarji so bili povprečne teže 0,90 grama in premera 15 mm, medtem, ko so oboli bili polovične teže 0,45 grama in širine 12mm. Na licu (aversu) dinarja se je nahajala kuna v teku med dvema pet, šest ali sedemkrako rozetama – zvezdama. V dvojni krožnici se je nahajal napis MONETA REGIS P(ro) SCLAVONIA ali MONETA DVCIS P(ro) SCLAVONIA v različnih variantah. Na zadnji strani (reversu) je dvojni križ pod katerim sta dve kronani glavi obrnjene ena proti drugi, nad njimi je zvezda in polmesec z oznakami v obliki krogcev, ptic, lilij in podobno. Pozneje se pojavijo tudi signature na dveh straneh križa. Po teh oznakah lahko ugotovimo kateri ban je koval posamezen novec oziroma pod katerim kraljem je bil kovan. Čeprav so kovance nehali kovati okrog leta 1355, so po odredbi kraljice Marije Anžujske “banovce” povlekli iz prometa šele leta 1384. Prav zadnji znani kov je bil kovan pod drugim banovanjem Nikolaja Banffyja med letoma 1353 – 1355. Vzroki, zakaj so “banovci” izginili iz takratnega prometa, čeprav so bili zaradi kvalitete zelo priljubljeni in cenjeni, žal niso znani.

Banovec kovan pod banom Štefanom Gutkeledom med letoma 1248-1260, težine 0,93 g, čistoče 0,928 tisočine (iz zbirke Franca Korena).

Sam denar je bil kovan v velikih količinah in se je uporabljal na področju severno od Drave, v okolici Zagreba, Srema, predelih severne Bosne kot tudi v Dalmaciji in Primorju, čeprav so bile tam najdbe precej redke. Zaradi stalne kvalitete kova in čistine srebra, ki je bila strogo regulirana in nadzirana s strani banov je bil denar sprejet in uporabljan v celotni srednji Evropi. Prav zaradi tega so se na trgu mnogokrat pojavljali različni ponaredki, ki so bili največkrat kovani iz bakra in le posrebreni.

Falsifikat banskega denarja Henrika Gisingovca, okrog leta 1269 – 1270, baker, vidni ostanki posrebritve (iz zbirke Franca Korena).

Banovec kovan pod kraljem Štefanom V. (1270 – 1272) in banom Ivanom Pektarijem, oznake S – R s strešico na črkami (iz zbirke Franca Korena).

Kot smo že omenili, so navedene tipe kovancev kovali z manjšimi razlikami in oznakami vse do leta 1343 ko je nastopil banovanje Dolnjelendavski velikaš Nikola Banffy. Po znanih podatkih iz Hrvaške enciklopedije, je Nikola svojo mladost preživel na dvoru kralja Karla I. Roberta. Kasneje je bil zaupnik in prijatelj Karlovega sina Ludviga I. Anžujca. Bil je župan Zalske županije (1324 – 1343 in 1349 – 1351) in magister kraljeve konjenice (1342 -1343). Ban celotne “Slovenje” je postal leta 1343 kateri je vladal do leta 1346 in ponovno od. 1353 do 1356. leta. Kdaj in kje je koval svoj denar ni znano, vendar je med letoma 1343 – 1346 dal v obtok “banovce,” ki so po obliki, videzu in sporočilnosti odstopali od vseh znanih. Žal zaradi redkosti omenjenih kovancev podajamo le skico kovanca (original se nahaja v Sarajevskem numizmatičnem kabinetu), ki pa nazorno pokaže vse značilnosti slednjega.

Banovec Nikolaja Banffyja kovan pod kraljem Ludvigom I. 1342 -1382

Če pogledamo avers kovanca (desno) opazimo sledeče razlike:

• Namesto standardnega napisa MONETA REGIS P(ro) SCLAVONIA ali MONETA DVCIS P(ro) SCLAVONIA je napis MONETA NICOLAI BANI.
• Namesto pet-, šest- ali sedemkrake zvezde pod in nad kuno je nad kuno podana kraljevska krona in pod kuno list deteljice
• Kuna je namesto na levo obrnjena na desno (nasprotno stran kot po navadi)

Če pogledamo revers kovanca (levo) opazimo sledeče razlike:

• Pod križem sta namesto dveh kraljevih glav, ki si stojita nasproti, vgravirane dve bikove glave – zaščitni znak – grb Banffyjevih
• Na dveh straneh križa so oznake B – n, ki pomenita začetnice Nikolaja Banffyja, čeprav so bile obvezne začetnice kralja (začetnice S – R, ki pomenita Stephanus rex – kralj Štefan in ne začetnice bana Ivana Pektarija)
• Nad križem sta dva polmeseca in nad bikovimi glavami dva križa, kar do tedaj ni bilo v navadi

In kje tičijo razlogi za take spremembe? Se je Nikolaj Banffy razglasil za kralja “Slovenje,” Hrvaške in Dalmacije? Kje in v kakšni nakladi je lahko nakoval takšne “bogokletne” novce, kateri graver jih je naredil, kajti ni nobenih navedb, da bi jih naj kovali v Zagebu? Zakaj so danes takšna redkost (do danes sem odkril tri primerke, ki jih hranijo v numizmatičnih kabinetih v Sarajevu, Osijeku in v Budimpešti), ko pa so vsi ostali prisotni na numizmatičnem tržišču v večjem obsegu in se jim cena giblje od 20 do 300 evrov, odvisno od ohranjenosti in pod katerim banom so bili kovani? Ali so jih  namensko uničevali, tako kot kovance Celjskih grofov, da bi izbrisali spomin in greh na samozvanega “kralja,” ki se je leta 1346 boril v Zadru z ramo ob rami z Ludvigom I. proti Benečanom in bil težko ranjen. Tega ne vemo. Pravzaprav je omenjeni kovanec, ki je bil kovan v dveh različicah, takšna redkost, da ga le redko najdemo v numizmatičnih katalogih in je praktično njegova vrednost ljubiteljska, kar pomeni, da nima limita navzgor.

In če analiziramo omenjeni kovanec lahko ugotovimo oziroma predvidevamo sledeče:

• MONETA NICOLAI BANI lahko pomeni “denar bana Nikolaja” ali “denar Nikolaja Banffyja” medtem, ko so prejšnji napisi točno določali področje veljavnosti tega denarja (SCLAVONIE) in niso opredeljevali kdo izvaja oblast (kateri ban) na tem področju, temveč kdo vlada na tem področju (signature trenutno veljavnega kralja Ogrske). Pri Banffyju je prav obratno. Signature, črki B – n na obeh straneh križa so začetnice Nikolaja Banffyja in ne kralja, kar kaže na to, da se je sam “razglasil” za kralja.
• Na to kaže tudi grb Banffyjevih – bikovi glavi pod križem, ki sta nadomestili dve nasproti si stoječe kraljeve glave, ki so ponazarjale enakopravnost pri vladanju tako bana kot Ogrskega kralja. Kot, da bi z tem, hotel Nikolaj Banffy še bolj poudariti svojo samostojnost pri vladanju.
• Tudi znak krone nad kuno, in sama krona je tipičen znak vladarja, pripoveduje o tem, da je ta kovanec kovan s strani kralja.
• List deteljice pod kuno lahko pomeni priprošnjo za “srečo” in “zdravje,” ki naj spremljajo novo kraljevino.
• Kuna je obrnjena v nasprotno stran, na desno in ne na levo, kar lahko pomeni, da sedaj prihajajo ukazi in povelja z nasprotne strani, kot je bila dosedanja praksa. Kuna je že od nekdaj v obliki kožuha pomenila plačilno in menjalno sredstvo na področju “Slovenje” – Sclavonie.
• Od starih oznak je v nespremenjeni obliki ohranjen le dvojni križ, ki kaže na privrženost tako krščanski veri in papežu, brez katerega blagoslova ni obstajala nobena državna tvorba na tem področju.
• V kratkem času so “banovci” izginili iz obtoka in zadnji znani kovanec (poldenar – obol) je bil prav Banffyjev iz leta 1455. Zakaj so po stotih letih prenehali kovati priljubljene in zelo uveljavljene srebrnike? O tem nam ne govorijo nobeni dokumenti, vendar je uveljavljena teza, da so zaradi slabše kvalitete in stalnega nihanja čistoče srebra madžarskih kraljevih kovancev, kot tudi omejenih dobičkov od kovanja, postali na dvoru nevoščljivi in so kovanje “banovcev” enostavno prepovedali.

Seveda lahko zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov in dejstev špekuliramo še naprej, a je denar že od svojega pojava imel več funkcij in ne samo menjalno. Predvsem njegova sporočilnost je tista, na osnovi katere so bila razkrita in potrjena mnoga zgodovinska dejstva. In če se na osnovi napisanega še enkrat vprašamo “Ali smo imeli v Lendavi kralja?!” lahko kar upravičeno pritrdimo tej trditvi, čeprav bo potrebnega še mnogo ur brskanja po arhivih in razkrivanja zgodovinskih dejstev. Je pa nujno, da omenjeni kovanec uvrstimo na zemljevid tudi slovenske numizmatike in mu damo veljavo, ki mu pripada.