60 let dvojezičnega šolstva v Prekmurju

Model dvojezičnega izobraževanja na narodno mešanem območju Prekmurja je bil v osnovne šole uveden leta 1959. Takoj po končani drugi svetovni vojni so šole bile razdeljene na slovenske in madžarske, 1959. leta pa se je na območju Prekmurja pričelo takšno izobraževanje, kot ga poznamo danes.

Model dvojezičnega izobraževanja na narodno mešanem območju Prekmurja je bil v osnovne šole uveden leta 1959. Od leta 1945 do tega leta sta ločeno delovali slovenska in madžarska osnovna šola. V teh šolah je pouk potekal v maternem jeziku, v tretjem razredu pa so uvajali tri ure tedensko jezik večinskega naroda, obenem pa so uvedli jezik narodnosti kot učni predmet. Učitelji v teh šolah so morali biti pripadniki iste narodnosti kot učenci. Jezik narodnosti se je uporabljal samo v notranjem poslovanju teh šol.

Model dvojezičnega osnovnošolskega izobraževanja je bil po eni strani uveden z namenom, da bi dvignili izobrazbeno raven učencev, po drugi strani pa zato, ker so pripadniki madžarske narodnosti v čedalje večjem številu vpisovali svoje otroke v slovenske oddelke namesto v oddelke z madžarskim učnim jezikom. Eden izmed razlogov za tako ravnanje staršev je bil, da učenci, ki so končali osnovno šolo v madžarskih oddelkih, niso imeli možnosti nadaljevati šolanja v srednjih šolah z madžarskim učnim jezikom, za slovenske srednje šole pa so imeli neustrezno znanje slovenskega jezika.

Bistvo modela dvojezičnega izobraževanja je bilo, da sta se pri vseh urah pouka izmenoma uporabljala oba jezika. V otroških vrtcih se je začel dvojezični program uresničevati dve leti kasneje. Na področju srednješolskega izobraževanja je bil leta 1980 sprejet zakon, po katerem je postalo učenje madžarskega jezika na narodnostno mešanem območju obvezno za vse dijake srednje šole. Od šolskega leta 1981/82 poteka dvojezično izobraževanje tudi v lendavski srednji šoli, danes Dvojezični srednji šoli Lendava.

V Prekmurju nimamo opravka s klasično, tako imenovano “narodnostno šolo,” namenjeno pripadnikom madžarske narodnosti, pač pa gre za skupno izobraževanje pripadnikov slovenskega naroda in madžarske narodnosti v skupnih oddelkih. Zaradi tega mora dvojezična šola zagotoviti govorni, kognitivni in osebnostni razvoj obojim. Učenci dvojezičnih osnovnih šol imajo po predmetniku sicer nekoliko več učnih ur kot učenci v šolah z enim učnim jezikom.

Izjemno pomembna je vzgoja za medsebojno spoštovanje, upoštevanje drugačnosti, kakor tudi razvijanje zavesti o narodni in državni pripadnosti. Dvojezični model v Prekmurju sodi med dvosmerne modele ohranjanja obeh jezikov. Pri tem modelu imata oba jezika enak status pri vseh predmetih, kar se udejanja s prehajanjem iz enega jezika v drugega v določenem časovnem zaporedju. Oba jezika sta enakovredni sredstvi sporazumevanja pri pouku in zunaj njega ter pri delovanju šole na ustni in pisni ravni.

Dejan Židan ob 60-letnici dvojezičnega šolstva v Prekmurju

“Jezik je ena najbolj prepoznavnih prvin identitete, tudi narodne, etnične in kulture. Hkrati pa je jezik zagotovilo za razvoj in preživetje naroda in njegove kulture. Posledično je tudi izobraževanje v maternem jeziku za vsako narodno skupnost ključno in nepogrešljivo. Veseli me torej, da si v Prekmurju, na tem neposrednem stičišču slovenske in madžarske zgodovine ter kulture že 60 let uspešno prizadevamo za šolstvo, ki bo v čim večji meri odgovarjalo potrebam vseh, na tem narodno mešanem območju živečih.

Prekmurski model dvojezičnega izobraževanja velja za učinkovit izobraževalni način za doseganje dvojezičnosti. Dvojezične šole imajo nalogo zagotavljati ohranjanje in razvijanje jezika, kulture in identitete narodne skupnosti. Po drugi strani pa spodbujati strpnost in spoštovanje do drugačnosti ter na ta način zagotavljati sožitje med ljudmi različnega etničnega porekla in jezika ne le na narodno mešanem območju, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru.”