Zgodba Andreja Rotarja iz Turnišča

V medetaži hotela Lipa se je, spomnimo, 18. aprila odvil dobrodelni dogodek, na katerem je vodstvo Lions kluba Lendava predalo ček v vrednosti 2.000 evrov Andreju Rotarju iz Turnišča, ki se je pred dobrim letom dni okužil z bakterijo meningokok in pri tem ostal brez obeh nog in nekaterih prstov na levi roki. Predstavljamo njegovo zgodbo.




Kako kruta je lahko usoda, ki ti nenadoma, kar čez noč, življenje obrne na glavo, so se prepričali že mnogi izmed nas, ali naših bližnjih. In da življenjska barka včasih ne pluje po naših željah in načrtih, se je v najbolj žalostnem slogu prepričal tudi 53-letni Andrej Rotar iz Turnišča. Človek, poln elana, energije, športnega in življenjskega duha, je dobesedno čez noč, iz povsem zdravega in zelo aktivnega človeka, postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se oče dveh otrok nikakor ne želi vdati usodi in se bori praktično kot da se mu ne bi nič zgodilo. Velik borec, ki sta mu šport in rekreacija vse življenje redna spremljevalca, ne želi biti invalid odvisen od kogarkoli, saj se zaveda, da mora skupaj s soprogo Emo, profesorico slovenščina na OŠ Turnišče, do kruha spraviti svoja otroka in nato še uživati z vnuki. Hči, 20-letna Eva je študentka 2. letnika farmacije v Ljubljani, 18-letni sin Domen pa je dijak 3. letnika gimnazije v Ljutomeru.

Andrej Rotar, po poklicu gradbeni tehnik, se je rodil 3.7.1965 v Ljubljani, pred dobrima dvema desetletjema pa se je z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. V Ljubljani je bil dobrih 10 let zaposlen v lesni tovarni kot tehnolog, po preselitvi v Prekmurje pa je bil 10 let podjetnik v kmetijstvu nato pa več let v različnih gradbenih podjetjih kot delovodja. Trenutno je zaposlen v podjetju Carthago iz Odrancev, toda že od začetka lanskega aprila je v bolniškem staležu, zaradi redke bolezni, ki se imenuje fulminantna meningokokcemija z multiorgansko odpovedjo. “Zbolel sem 2. aprila 2018, tako rekoč čez noč. To je bil velikonočni ponedeljek. Še v soboto popoldan sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Vzrok za to bolezen je okužba z bakterijo meningokok. Kako je do okužbe prišlo se ne ve, prenaša pa se kapljično. Prenašalcev, ki ne zbolijo pa je baje zelo veliko. Lastnost te bakterije pa je, da napada predvsem zelo mlade, telesno zelo aktivne športnike. V moji starosti so taki primeri izjema. Napredovanje bolezni je zelo hitro, preživetje bolezni komaj nekaj nad 50%. Smrtni primeri se zgodijo v roku enega dneva od izbruha bolezni,” razlaga skromni Andrej, ki se najhujšega obdobja (prvega meseca) svoje bolezni ne spominja, ker sem bil v umetni komi.

Pozneje je zaradi amputacij pod vplivom zdravil in analgetikov okolico zaznaval precej abstraktno. Zdravniki so mu sicer dejali, da je bil odziven in je po svojih zmožnostih komuniciral z njimi, sam pa se tega na spominja. “Kar vem iz tega obdobja, so mi povedali zdravniki in svojci. Ob izbruhu bolezni sem bil najprej prepeljan v bolnišnico Murska Sobota. Tam so me naslednji dan pripravili za transport v UKC Ljubljana, Infekcijska klinika, kjer sem preživel 10 tednov na intenzivnem oddelku. Med zdravljenjem bolezni sem bil v umetni komi, kar je trajalo približno tri tedne. Prišlo je do odpovedi delovanja notranjih organov, zato sem bil priklopljen na vse mogoče podporne sisteme. Po ozdravitvi sem popolnoma oslabel in izgubil večino mišične mase. V prvem tednu sem imel zastoj srca in šele četrti poizkus oživljanja z defribliratorjem je bil uspešen. Imel pa sem tudi zelo nizek krvni tlak, tako da okončine niso bile prekrvavljene. Posledica napada bakterije in nizkega krvnega tlaka je bila, da se je na nogah in na prstih rok pojavila gangrena. Potrebna je bila amputacija obeh nog. Najprej obe nogi pod kolenom 23. aprila. Ker pa se je gangrena razširila tudi na kolena je bila opravljena nadkolenska amputacija desne noge 2. maja, potem pa še leve noge 7. maja.” brez pomislekov o svojih najhujših travmah razlaga Andrej.

S tem se je intenzivno zdravljenje nekako končalo, nastopil pa je čas vračanja v realnost. Po amputacijah je Andrej seveda bil kar nekaj časa zmeden, ni imel občutka za čas, slabo je ločil realnost od domišljije in sanj. Čeprav je CT pokazal normalno aktivnost možganov, pa zdravniki dolgo niso vedeli, kakšne posledice je bolezen pustila na možganih. Šele nekako sredi lanskega maja se je toliko zavedal, da je spoznal svojo situacijo. “V bistvu me kruta realnost ni prizadela toliko, kot bi pričakoval. Ne vem koliko je bila to posledica ‘razpoloženjskih’ zdravil, koliko pa mojega karakterja, želim pa verjeti, da je prevladalo to drugo. Imel pa sem veliko podporo in spodbudo v svoji družini in prijateljih, pa seveda v požrtvovalnem medicinskem osebju. V tem obdobju sem bil popolnoma nepokreten. Nisem se mogel niti samostojno obrniti na postelji. Z mano so se začele ukvarjati fizioterapevtke, ki so me poizkušale vsaj malo razgibati. Osmega junija so me premestili na oddelek Plastične kirurgije UKC Ljubljana, kjer so mi premestili kožo na stegnih, kjer so bile med amputacijami nog odstranjene površinske nekroze. Proti koncu junija (26.6.2018) so me premestili na negovalni oddelek bolnišnice Murska Sobota, kjer sem preživel en mesec. Tu so me fizioterapevti in delovni terapevti toliko usposobili, da sem bil sposoben samostojno opravljati osnovna opravila osebne higiene in premeščanja na posteljo in na invalidski voziček. Po dobrem mesecu dni (3.8.) pa sem po dolgih štirih mesecih odšel domov, kar je bil zame nepozaben čustveni dogodek,” se kronološko dogajanja spominja naš sogovornik.

Ni pa bil dolgo doma, kajti že 13.8. je odšel na rehabilitacijo v URI Soča Ljubljana, kjer so ga s fizioterapijo, delovno terapijo in ostalimi dejavnostmi pripravili na samostojno in vsaj v večji meri neodvisno življenje. In po tej terapiji je bil sposoben poskrbeti zase v smislu osebne higiene, oblačenja, prehranjevanja… Tam je tudi prvič preizkusil ročno kolo, ki ga je takoj zasvojilo. Terapija je trajala en mesec, domov pa je odšel pripravljen za samostojno rehabilitacijo, predvsem na pridobivanju gibljivosti, moči in vzdržljivosti. Nabavil si je različne telovadne pripomočke, od uteži različnih tež, elastik, žog,… skoraj celi fitnes studio. Vaje je delal od 3 do 5 ur dnevno, v bistvu jih dela še vedno. S pomočjo prijateljev si je kupil tekmovalno ročno kolo, ki pa je bilo čez zimo na trenažerju. Na terapije v URI Soča se je odpravil spet 21.1.2019, ko je bil poudarek na hoji s protezami. Izdelali so mu namreč začasne proteze, s katerimi je pod nadzorom fizioterapevtov ponovno “shodil.”

“Hoja z dvema nadkolenskima protezama je peklensko naporna. Fizioterapevti so mi rekli, da je poraba energije s tako hojo 3x tolikšna kot z zdravimi nogami. Moj občutek je bil, da še več, ampak oni že vedo. Napravili so mi testiranje dihanja in EKG pod obremenitvijo, ker se je internistka bala, da moje srce ne bo zdržalo. Tako kot to delajo vrhunskim športnikom, in rezultati so bili odlični. Do 22.3., ko so me poslali domov, sem s pomočjo hojice že lahko samostojno brez pavze prehodil nekaj sto metrov. Ob končnem testiranju so mi rekli, da marsikdo z eno podkolensko amputacijo ni dosegel tega, kar sem jaz z dvema nadkolenskima. Terapije se bodo še nadaljevale, naslednja naj bi bila že poleti, ko bom najbrž dobil stalne proteze, ki stanejo skoraj 100.000 € in danes jih imajo le redki, med drugimi invalidni plavalec Darko Đurić. Ker pa hoja ni moj edini cilj, sem v URI Soča v Murski Soboti začel z delovno rehabilitacijo s ciljem, da si najdem ustrezno službo. Želim ostati aktiven član družbe, tako poslovno kot socialno.”

Andrej je še posebej poudaril, kako je bil deležen neverjetne podpore svoje družine, sorodnikov, prijateljev, sokrajanov, pa tudi popolnih neznancev. “V najbolj težkih trenutkih mi je to pomagalo premagati vse težave. Do življenja, ljudi in okolice imam zelo pozitiven odnos in jih sprejemam take kot so. Pravijo mi, da s svojim pristopom in pojavom v ljudeh zbujam samo dobre občutke. Ampak tako samo vračam to, kar dobim od njih. Zame so organizirali že nekaj dobrodelnih akcij, s pomočjo katerih sem si naročil avto, ki bo predelan tako, da ga bom lahko uporabljal sam, brez pomoči. Kar je pogoj za neodvisno življenje,” pravi vedri borec Andrej, ki je hvaležen vsem, v zadnjem času posebej, lendavskem Lions klubu, ki mu je predal ček v vrednosti 2.000 evrov, saj potrebuje veliko sredstev za rehabilitacije in nekatere dodatne terapije, ki ni niso zajete v zdravstveno zavarovanje. Njegovo nadomestilo za bolniški stalež pa znaša zgolj 725 evrov, a optimist in borec, kot je, nikoli ne tarna.

“Ko sem se zavedel posledic svoje bolezni, sem se najprej vprašal, kako naprej. Vedno sem bil aktiven človek in to, da bi življenje ostalih spremljal preko interneta in televizije, zame ni bila nikakršna opcija. Takrat, ko začneš ugotavljat, kaj so stvari, ki jih v takšnem stanju v kakršnem sem, potrebuješ za normalno življenje, ugotoviš, da je to (tudi) finančno velik zalogaj in ni samo predmet želje oz. volje,” pravi Andrej in dodaja: “ob tej priliki moram zahvaliti tudi Avto hiši Rajh, ki je mi je šla s svojo ponudbo za prilagojen osebni avtomobil zelo na roko.”

Prihranki so skopneli

Čeprav se mu je lani aprila življenje postavilo na glavo, Andrej še zdaleč ni obupal. Seveda so nastali tudi dodatni finančni problemi. Po prihodu na ženino domačijo v Prekmurje so namreč podedovali starejšo hišo, ki je potrebna nujnih vzdrževalnih in obnovitvenih del. Še ko je bil zdrav, je sam začel urejati pod in pripravljati zadeve za druge reči, a mu je bolezen vse to preprečila. Prav zaradi bolezni so skopneli tudi prihranki, s pomočjo prijateljev in širše skupnosti je sicer zbral nekaj denarja za nujen nakup prilagodljivega avtomobila, kolo je že uredil prav tako s pomočjo prijateljev, zlasti iz okolice Ljubljane, ki so mu naredili tudi hišno dvigalo, s katerim bi se lahko premikal, a kaj, ko ga nimajo kam pritrditi. Zato je najbolj nujno, da bi uredili dve stopnišči s podesti, za kar je potrebno okoli 5000 evrov. Ko bo imel urejeno stopnišče vse do vrha hiške, bo Andrej še bolj mobilen tudi pod domačo streho!

Za ureditev stopnišča

Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Andreju Rotarju iz Turnišča, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Andreja, sklicna številka 7221. Pomagate lahko tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.