V Radmožancih je minuli četrtek zrasel Gozd prijateljstva

“Nekoč pred davnimi časi, je ob mističnem Črnem logu zraslo še nekaj čudežnega in magičnega: prijazen, dobrohoten Gozd prijateljstva” bo morda zapisano v naslednji pravljici etnologinje in umetnostne zgodovinarke Sandre Habjanič, ki uresničuje svoje in tuje sanje. Na domačiji v Radmožancih, kjer skupaj s sinom Vasilijem in partnerjem Mihaelom (prej Eko kmetija Kasaš ki se je sedaj združila v Biodinamično kmetijo Erbija Kasaš), ustvarja, dela in živi v sozvočju z naravo po načelih biodinamike, je uresničila svoje otroške sanje in zaobljubo, da za svoj 50. rojstni dan zasadi gozd.




“Nikoli nisem imela velikih rojstnodnevnih zabav in bolj ko se je bližal Abraham, bolj me je bilo groza pričakovanj okolice, da priredim fešto, kot se šika. Nikoli me niso zanimale običajne in ustaljene reči. Tisto, kar me je privlačilo odkar pomnim, so novost, drugačnost, izvirnost in neobičajnost. Večji, kot je izziv, višji je moj motiv. Kot otrok sem verjela, da bom dobra in koristna šele tedaj, ko bom izvršila svojih pet življenjskih nalog: ustvarila topel dom, napisala knjigo, se naučila jezike vseh sosedov, ljubeče vzgojila otroka in zasadila gozd. Ko sem se pred tremi leti presenečeno zavedla, da mi manjka samo še to zadnje, se je v hipu porodila ideja: za svoj okrogli jubilej zasaditi Gozd prijateljstva iz meni tako zelo ljubih kostanjev in vsako od teh sončnih dreves poimenovati po nekom ali nečem iz mojega življenja,” je zapisala za naš spletni portal.

Priprava zemljišča po biodinamičnih načelih je trajala dve leti in minuli četrtek, ko je luna dosegla željen položaj in je setveni koledar pokazal dan za plod, je ekipa pridnih in srčnih, Sandrinih najbližjih ter najdražjih oseb, zasadila prvih osemdeset dreves. Vsako ima svoje ime in vsi, ki jim je Sandra posvetila drevo, bodo dobili Certifikat prisotnosti v Gozdu prijateljstva, sodelovanja, sočutja in soodgovornosti. Po eno od plemenitih dreves sonca je ustanoviteljica in vodja projekta namenila domači občini Lendava, rojstni vasi Gaberje, dvojezični OŠ Drago Lugarič (danes DOŠ I Lendava), kot se je nekoč imenovala Sandrina, njej nadvse ljuba šola in pa vasi zdajšnjega bivališča – Radmožancem.

Ker je projekt vzbudil veliko podpore in pozitivnega odziva, bo Sandra z družino z zasaditvijo nadaljevala tudi v bodoče. Naslednje leto bo namreč posajenih še najmanj 50 dreves – z njimi in njihovimi imeni pa tudi nove, še globlje in trdnejše prijateljske ter sorodstvene vezi, ker, kot verjame Sandra: “Vsi smo eno. Vse je eno. Vsi smo povezani in soodvisni, pa če si to priznamo ali ne. Drevo, katerega krošnja se (še) ne dotika drugega, sosednjega drevesa, je morda tam, kjer si najmanj mislimo in kamor ne vidimo, prepleteno in spojeno. Lepa beseda, pa četudi neznatna, poboža tam in tedaj, ko najmanj pričakujemo in požene korenine dlje, kot seže um. Vse, kar damo od sebe, se vrne – tako ali drugače, na vidnem ali nevidnem,” je zaključila.