Ostalo

V petih dnevih prekolesarili 700 kilometrov

Kot smo že poročali, so se štirje kolesarji (Branko Bratkovič, Igor Šendlinger, Ivan Koncut in Gorazd Horvatič) so se že četrto leto zapored odločili skupaj kolesariti. Tokrat so izbrali pot Lendava – Uzhhorod (Ukrajina) in v petih dneh prekolesarili 700 kilometrov.




V članku, ki smo ga objavili devetega maja, smo že objavili dva dneva kolesarske poti ukrajinskemu Uzhhorodu, tokrat pa na vaše ekrane prinašamo še nadaljevanje zgodbe. “

Iz Kecskemeta smo tretji dan želeli kreniti proti Szolnoku, vendar smo ugotovili, da si bomo tako občutno podaljšali pot. Potrebno jo je bilo skrajšati in sicer tako, da bomo reko Tiso prečkali malo niže. Ker nismo dobro poznali poti, smo se spet obrnili na domačine, kar priporočamo vsakomur, ki se odpravlja na takšno pot. Lahko imaš zemljevide, GPS-e, pa si vseeno v položaju, ki ga lahko reši le domačin. Sploh če ubiraš bližnjice,” je zapisal Ivan Koncut.

S pomočjo domačina so izvedeli, da je najboljša rešitev brod čez Tiso. Domačin sni vedel do katere ure obratuje, zato so morali kar precej pritisniti na pedale. “Prišli smo pravočasno in ni nam bilo žal. Zelo zanimiva izkušnja. Po prečkanju Tise je začelo deževati, vendar smo dokaj hitro prišli na cilj. Torokszentmiklos.

“Ta dan smo morali priti v Ujfeherto. Kar solidna pot, čeprav dolgočasna, vsaj do takrat, dokler nismo prispeli v Hortobagy. Zelo lepo. Srečali smo tudi mladega madžarskega pisatelja, ki je v Ljubljani študiral slovenski jezik.

 V Ujfeherto smo prispeli po dvajsetih kilometrih asfaltirane ceste, kateri bi mirno lahko rekli zelo slab makadam. Ko smo se, kot vedno, slikali pred tablo, smo z GPS-om poiskali naš pravi cilj. Prenočišče. In glej, ko že misliš, da si na cilju, ti GPS pove, da moraš prevoziti še sedem kilometrov, na drugo stran vasi. Hudo.”

Ta dan so prekolesarili 178 km.

 Kot so zapisali, je bilo prenočišče zelo lepo in prvič se jim je zgodilo, da so spali s kolesi v sobi, so dejali.

S kolesi čez mejo niso smeli

Peti dan je bil dan za zamenjavo naper (špic), ki so na slabih cestah kar pokale. “Takoj, ko so bila kolesa pripravljena, smo se odpravili na pot. Priznati je treba, da smo bili malce vznemirjeni, saj bomo danes v Ukrajini. Zadnji del poti do ukrajinske meje je bil zelo lep. Obnovljena stara cesta, štirica, je bila gladka kot ogledalo. V gostilni pred mejo smo se ustavili in pri točilnem pultu in izvedeli, da s kolesom in peš čez mejo ne smeš. Nismo mogli verjeti. Vendar je bilo res. Kaj vse se je na meji dogajalo, je za kratek roman in dobre živce. Verjetno bomo to dogodivščino opisali kdaj drugič. Ukrajinski policisti so nas napotili na vlak.

 Okrog pol enajstih zvečer smo prispeli v Užgorod. Zelo utrujeni. Naslednji dan smo se odpravili na ogled mesta. Pred mestno hišo so nas že čakali predstavniki Užgoroda. Ivan, Mykola in Ernest. Ernest, ki je bil na izmenjavi študentov v Ljubljani, nam je mesto tudi razkazal. Mesto z izjemno zgodovino.

”