Sedim pod lipo in razmišljam…

Kakšna je starost brez otrok in posledično tudi brez vnukov? (Čeprav lahko le ti dandanes  izostanejo tudi pri solidni količini potomstva…) Bolj bridka in kislo gleda ali morda celo bolj vedra in prosta pričakovanj?

Seveda zagovarjam tezo, da otroci in vnuki polepšajo, obarvajo in marsikdaj celo osmislijo starost. Še posebej pri ženskah. A pri delu s starimi sem spoznala tudi zgodbe, ko je bila mladež v veliko skrb in dodatno breme, v  že tako prenapolnjenih in  težkih nahrbtnikih starih ljudi. En sin je brez službe, hčerka nima srečnega zakona, drugi sin se je zapil…en vnuk ni končal šole, drugi je v komuni, vnukinja se je zapletla s poročenim… Pa toliko je vložila vanje.  Sedaj pa same skrbi, bojazni in ojojoj. In ker, če in ko ni drugega … se melje in premleva to kar je.

Velko mojih prijateljic in prijateljev  (različne starosti) je samskih, dosti jih nima otrok in nekaj je samskih in brez otrok. Razlogi za eno ali drugo stanje so raznoliki in mnogoštevni.  Zadnje kombinacije je bila tudi moja velika vzornica, sedaj žal že pokojna profesorica. Svetovna popotnica, intelektualka par excellence, premožna, samosvoja, pronicljiva  in edinstvena do svojega (tudi) posebnega konca. Nepričakovano in pogosto se mi v misli še vedno prikradejo  njene obrazlage življenja  in interpretacija  sveta. Želela si je partnerja, a ker se nihče od preizkušenih ni približal njenim standardom, se ji je zdelo modro, da je še naprej sama sebi par. Tudi želja po otroku se je občasno in v valovih ponavljala, a se hotenje, možnosti in priložnost nikoli niso našle ob istem času na pravem kraju. Ker ni bla mama je bila »tetica«, botra, dobri duh za številne otroke, ki jim starši niso mogli (ali znali) dati čustvenega zavetja  ali materialnih pogojev. Tako je naneslo, da  je »imela« na koncu 16 otrok, ki biološko sicer niso bili njeni, a je bila njihova »good fairy« . V starosti jo je bilo težko najti samo. Tudi, ko ji je bolezen že povzročala neznosne muke, so te mlade duše, sedaj že v odraslih telesih in rahlo osivelih glav, rade in redno prihajale k njej. Sami, s partnerji in tudi vnuki. Ničesar jim ni imela za očitati, ni pogrevala starih zamer, ker jih ni bilo in ni jih morila s pričakovanji, ker niso obstajala. Vse je ostalo tako preprosto, enostavno, čisto in ljudje so radi prihajali. Dokler je lahko, se je tudi sama redno odpravila od hiše in se družila s svojimi in tujimi. Za svoj položaj brez otrok je rada rekla:« Le kdo bi oznanjal pomlad, če bi kukavica skrbela za svojo družino.«

Kdo bi vedel kaj je pravi recept. Zagotovo pa bi težko rekla, da imajo ljudje brez otrok manj kvalitetno starost in da so bolj osamljeni, kot tisti, ki so svojih 5 že multiplicirali v vnuke. Verjetno bolj drži, da kar seješ tudi žanješ. Žanješ pa, vsaj kar se tiče medosebnih relacij, običajno prav v starosti

Alt Text
Kdo bi oznanjal pomlad, če bi kukavica skrbela za družino.

Vabim, da nove prigode Tečnih&Srečnih spremljate tudi  Najdi me tukaj