Tlakovci spomina: Glavna ulica 13, Lendava

V torek, 17. septembra 2019 bomo v Lendavi na Glavni ulici v pločnik, med tlakovce pred nekdanjimi domovanji treh judovskih družin umestili tlakovce spomina in jih tako na simboličen način vrnili na ulice našega mesta. Gre za projekt Sinagoge Maribor za krepitev spomina na žrtve holokavsta, ki se bo v torek izvedel tudi v Lendavi. Na spletnem portalu Lendavainfo.com Vam do vključno torka predstavljamo usodo treh družin, pred domovanji katerih bodo tlakovci tudi položeni. Danes Vam predstavljamo družino iz Glavne ulice 13.




Leta 1903 v Lendavi rojeni Lajos/Ludvik Blau je sodil med najbolj pomembne člane predvojne lendavske judovske skupnosti. Ne samo zato, ker je bil sin znanega lendavskega trgovca Henrika/Hinka Blaua, pač pa tudi zato, ker je bil solastnik dežnikarne, pletilstva in tekstilnega podjetja iz Lendave. Vsaj leta 1938 je bil tudi predsednik judovske občine Lendava. Hiša z današnjim naslovom Glavna ulica 13 je bila v lasti družine Blau od leta 1935. Tega leta se je Lajos poročil z Magdo, leta 1914 v Lendavi rojeno hčerjo zdravnika dr. Móra/Mavra Preissa. V zakonu se jima je leta 1938 v Zagrebu rodila hči Livija.

Ob pričetku II. svetovne vojne v Jugoslaviji je bil Lajos kot rezervni častnik vpoklican v jugoslovansko vojsko. V kratki aprilski vojni je postal nemški ujetnik. 22. IV. 1941 je bil iz Sarajeva odpeljan v ujetniško taborišče Osnabrück. V tem taborišču so Nemci zbrali okoli 400 častnikov jugoslovanske vojske judovskega porekla. Kljub temu, da so bili ti jugoslovanski Judje sredi nacistične Nemčije, so večinoma vojno preživeli. Nemci iz ne povsem jasnih razlogov teh Judov niso ubili, pač pa so jih imeli za vojne ujetnike, sicer ne povsem v skladu s takrat veljavnimi mednarodnimi dogovori.

Večina sorodnikov teh ujetnikov, ki so ostali v Jugoslaviji, vojne ni preživela. Zato so še posebej pretresljiva pisma in fotografije, ki sta jih Magda in Livija pošiljali možu in očetu – niso se namreč zavedali, da bodo to njihovi zadnji stiki. Blau in tovariši so bili leta 1944 premeščeni v ujetniško taborišče Offenburg, nato v Barkenbrügge ter v začetku leta 1945 Alexisdorf. Po razpustitvi zadnjega taborišča so ga 16.4.1945 osvobodili Britanci. Po vrnitvi v Jugoslavijo je Blau spoznal, da je edini član ožje in širše družine, ki je preživel vojno. Žena, hči, oče, mati, tast, tašča, stric in njegova žena so bili aretirani v Lendavi 26.4.1944.

Nihče izmed njih nima groba …

Naslednji dan so bili odpeljani preko Čakovca do Nagykanizse, kjer so bili zaprti do 18.5.1944. Tega dne so vse Jude zaprte v Nagykanizsi odpeljali v Auschwitz. Tja so prispeli 21.5.1944. Morda je bil ta dan najbolj grozljiv datum v vsem času obstoja taborišča Auschwitz: Na ta dan je s šestimi transporti iz Madžarske, eden od njih je bil tudi transport iz Nagykanizse, prispelo več kot 17.000 Judov, od katerih so jih okoli 13.000 takoj po selekciji usmrtili. Med njimi so bili vsi navedeni Lajosevi sorodniki. Toda to niso vsi Lajosevi sorodniki, ki so umrli med II. svetovno vojno: V madžarske delovne enote vpoklicani brat je umrl leta 1945 pri Sopronu, setra leta 1944 v Auschwitzu, svak leta 1945 v Buchenwaldu in bratranec leta 1943 kot slovenski partizan pri Otočcu na Dolenjskem. Nihče izmed njih nima groba.

Sedaj vemo, da si lahko predstavljamo, zakaj je bil Blau leta 1947 spodbudnik postavitvi prvega in dolgo časa edinega slovenskega spomenika žrtvah holokavsta na lendavskem judovskem pokopališču v Dolgi vasi. Toda to ni edina Blauvova zasluga za ohranitev spomina na judovsko preteklost Lendave. Skupaj z leta 1907 v Čakovcu rojeno prav tako preživelo holokavsta drugo ženo Klaro sta bila desetletja vsem Lendavčanom še vedno živi dokaz obstoja nekdaj močne judovske skupnosti. Njegovo dolgo življenje je v tem namenu tik pred njegovo smrtjo leta 1998 dobilo ustrezno nadaljevanje z nastankom knjige Mirjane Gašpar in Beate Lazar, Židje v Lendavi/A lendvai zsidóság, po njegovi smrti pa z muzejsko predstavitvijo judovske zgodovine Lendave. Lajos Blau je skupaj s svojo drugo leta 1997 umrlo ženo pokopan na lendavskem judovskem pokopališču v Dolgi vasi.

Avtor: Boris Hajdinjak