Spomnimo: Na današnji dan, leta 1920, je bila podpisana Trianonska mirovna pogodba. Prekmurje formalno postane slovensko

Trianonska mirovna pogodba je bila sklenjena po koncu I. svetovne vojne med antantnimi silami in njihovimi zaveznicami na eni strani in Madžarsko, kot naslednico Avstro-Ogrske, oz. ogrskega dela nekdanje monarhije, na drugi strani. Mirovna pogodba je Madžarski pustila na tretjino skrčeno ozemlje, Prekmurje pa tudi formalno priključila h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.




Ko se je novembra 1918 končala prva svetovna vojna, je za njo ostalo na milijone mrtvih, porušena naselja, spremenjena pokrajina, lakota, bolezni, izmučeno prebivalstvo, pa tudi nova politična realnost: štirje imperiji (ruski, nemški, avstro-ogrski in osmanski) so razpadli. Zmagovalne antantne sile so se kmalu nato sešle v Parizu na mirovni konferenci in začele oblikovati mirovne pogodbe z vsako državo poraženko posebej. Poimenovali so jih po francoskih dvorcih, v katerih so jih predstavniki poraženih držav morali podpisati.

Pogajanja so bila dolga in mučna. Za Madžarsko so se končala 4. junija 1920, ko so v dvorcu Trianon podpisali pogodbo. V okviru Madžarske je ostalo zgolj 28 odstotkov ozemlja in 37 odstotkov prebivalstva dotedanje Kraljevine Ogrske. Zunaj meja so ostali Hrvaška, Slavonija, Banat, Bačka in Medžimurje ter večji del Slovenske krajine, kar je bilo Prekmurje, ki so bili dodeljeni novi Kraljevini SHS. Avstrija si je izborila današnjo Gradiščansko, Romunija pa je anektirala Transilvanijo. Število madžarskih vojakov je mirovna pogodba omejila na 35.000, mornarico so morali razpustiti, Madžarska je bila obvezana plačevati vojno odškodnino.

Z mirovno pogodbo so največ ozemlja po razpadli Avstro-Ogrski torej pridobile Romunija, Češkoslovaška in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na Madžarskem je takoj zavladalo razočaranje, občutek krivične obravnave in želja po spremembah teh določil, kar ni popustilo niti po več kot 100 letih. Trianonska pogodba je še zmeraj žal nočna mora kolektivnega spomina. Leta 2020 so tako v Budimpešti pred madžarskim parlamentom zgradili velik spomenik narodne enotnosti, posvečen Trianonu. Na stenah spomenika so navedene vse historične ogrske občine – med njimi tudi Lendava in Murska Sobota.

Madžarska je sicer takrat bila del Avstro-Ogrske in na mirovno konferenco pride kot Madžarska. Današnja Madžarska nima veliko skupnega s Kraljevino Ogrsko. Vse od dualističnega sporazuma leta 1867 funkcionira Kraljevina Ogrska kot relativno samostojna država, z drugim delom habsburškega imperija jo družijo habsburški vladar, skupna zunanja politika, vojska, valuta in carinsko območje. Zgodovinsko gledano zadošča, če omenimo, da je od kakšnih 3,2 milijona Madžarov, ki so kot pripadniki manjšine živeli v sosednjih državah, skoraj polovica živela v strnjenih naseljih neposredno ob meji z Madžarsko. Seveda pa ni nujno, da so se vsi ti ljudje nujno identificirali kot Madžari. Znani so tudi primeri, ko posamezniki, ki so ostali zunaj Madžarske, tega niso objokovali ali videli kot nekakšno travmo.

Tudi za Prekmurje so na mirovni konferenci potekale razprave, kateri državi naj pripade. Na Slovenskem je bil ustanovljen poseben odbor, ki je pripravljal dokumente za konferenco, za Prekmurje so bile pomembne študije, ki jih je pripravil Matija Slavič. Izdelal je zemljevid Prekmurja in seznam krajev s slovenskimi imeni. Dokazoval je, da na levem bregu Mure živi več kot 100.000 Slovencev.