Program spodbujanja gospodarske osnove madžarske narodne skupnosti se v letu 2017 ni začel

Čeprav je Vlada Republike Slovenije s sklepom dne 29.6.2017 sprejela Program spodbujanja gospodarske osnove madžarske narodne skupnosti 2017-2020, se ta v letu 2017 še ni začel izvajati. Sedaj bo potrebno spremeniti dinamiko izvajanja programa z zamikom aktivnosti v letošnje leto.




Vlada Republike Slovenije je s sklepom dne 29.6.2017 sprejela Program spodbujanja gospodarske osnove madžarske narodne skupnosti 2017–2020. Ker se izvajanje programa v letu 2017 ni začelo, je potrebno spremeniti dinamiko izvajanja programa z zamikom aktivnosti, ki so bile predvidene za izvedbo v letu 2017, v leto 2018. O tem je bilo med drugim govora tudi na včerajšnji seji Vlade Republike Slovenije.

Poleg tega se v okviru Ukrepa 2: Spodbujanje turističnih dejavnosti in produktov, med prejemnike sredstev dodaja Zavod za kulturo madžarske narodnosti za etnografske in turistične vsebine.  Spremembe in dopolnitve programa je pripravila Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost (PMSNS), v sodelovanju s pristojno regionalno razvojno agencijo, Uradom Vlade Republike Slovenije za narodnosti in Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo. PMSNS je program potrdila na seji  Sveta PMSNS dne 16. 11. 2017.

V skladu s 14. členom Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, se finančne spodbude za ustvarjanje gospodarske osnove madžarske avtohtone narodne skupnosti iz državnega proračuna dodelijo na podlagi programa spodbujanja gospodarske osnove avtohtone narodne skupnosti, ki ga za programsko obdobje pripravi narodna skupnost v sodelovanju z regionalno razvojno agencijo, Uradom Vlade Republike Slovenije za narodnosti in ministrstvom, pristojnim za gospodarstvo.

Cilji

Cilj programa je dvigniti območje, kjer živijo pripadniki avtohtone narodne skupnosti, z razvojno nazadujočega položaja na višjo raven, kar bo vključevalo razvoj že obstoječih in novo nastalih podjetij, vzpostavitev nove in posodobitev obstoječe gospodarske infrastrukture in povečanje privlačnosti območja. To bo posledično pripomoglo k ustvarjanju novih delovnih mest in znižanju stopnje brezposelnosti.

Vrednost programa 2,100.000 evrov

Sredstva za izvedbo programa so zagotovljena na posebni proračunski postavki Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo PP 160045 – Razvoj območij narodnih skupnosti. Razpoložljiva proračunska sredstva za leto 2017 so znašala 350.000 evrov. Enak znesek je zagotovljen v proračunu za leto 2018. Za naslednja leta se v okviru Programa pričakuje podvojen znesek – po 700.000 evrov za posamezno leto. Vrednost programa za obdobje od 2017 do 2020 tako znaša 2,100.000 evrov.

  • joze

    KOBILJE, G PETROVCI, ITD, KJER NISMO IZDAJALCI SLOVENSTVA PA NE DOBIMO,, ŠE VEČ KRALO JEMALO SE NAM BO.

    PA TEGA SVET NE POMNI.

    • Kralj

      dobro si?

      • joze

        UČITELSKI TOVARIŠ- stanovsko glasilo
        Skrij — uploads.disquscdn.com

        nekaj sekund nazaj
        Madžarizacija v nekdanji Ogrski
        V Novem Sadu je izšla lansko leto doku-
        mentirana razprava privatnega docenta beo-
        grajske univerze dr. Dimitrija Kriloviča »Po-
        madarivanje u bivšoj Ugarskoj«.
        V tej knjigi razpravlja pisec predvsem o
        predvojni madjarski prosvetni politiki. Zato
        je ta publikacija važen in temeljit doprinos
        k zgodovini jugoslovanskega šolstva.
        V svoji študiji upošteva pisec sicer samo
        Vojvodino, a iz razprave se da sklepati tudi
        o predvojnem šolskem položaju v našem
        Prekmurju. Prav bi bilo, da bi tudi mi Sloven-
        ci imeli obdelano to stran zgodovine našega
        šolstva bodisi v bivši Avstro­Ogrski, kakor
        tudi v sedanji Avstriji in Italiji.
        Prav tako kot Nemci v Avstriji, so bili
        tudi Madjari na Ogrskem v razmerju z osta-
        limi narodnostmi v manjšini. Zato pa so na
        vse mogoče načine poskušali pomadžariti na-
        rodne »manjšine«. V koliko se jim je to po-
        srečilo, vsaj na papirju in v statistiki, kažejo
        sledeče številke. Leta 1787. so našteli na
        2,322.000 Madžarov, 5,681.000 pripadnikov ne-
        madžarskih narodov. Isto razmerje, 30% pro-
        ti 70%, se je ugotovilo še leta 1809., ko so
        našteli okrog 3 milijone Madžarov in 7 mili-
        jonov Nemadžarov. — Pri štetju 1869. pa so
        Madžari upoštevali le vero, ne pa narodnosti
        in materinskega jezika. Leta 1900. so se čutili
        dovolj močne, da pridejo zopet tudi z narod-
        nostjo na dan. Rezultat ljudskega štetja je
        izkazal 8,92 milijona Madžarov (t. j . 51,4%)
        in le 8,100.000 (t. j . 48,6%) Nemadžarov. Le-
        ta 1910. se je razmerje še bolj izboljšalo v
        prid Madžarov z 9,944.628 (54,5%) pripadniki
        vladajočega naroda in 8,319.905 (45,5%) pri-
        padniki »manjšin«.
        Madžari pa se niso zadovoljevali le s po-
        tvarjanjem ljudskega štetja, temveč so sku­
        šali tudi v resnici pomadžariti nemadžarskenarode. Danes pa vpijejo v svoji revizioni-
        stični propagandi, da se pred vojno na Ma-
        džarskem ni godila manjšinam nikaka kri-
        vica. V neki vlogi madžarske vlade na Dru­
        štvo narodov pišejo sledeče: »Do izpremembe
        suverenitete je imela srbska’narodna manj­
        šina pravico, da ustanavlja osnovne in višje
        šole kolikor jih je hotela, da določa učni na­
        črt v lastnem delokrogu in da zaposli učitelje
        v sorazmerju svojih potreb in proračunske
        možnosti celo brez predhodnega odobrenja
        madžarske politične oblasti. Take so bile pra-
        vice, ki jih je napadani in obtoževani ma-
        džarski režim priznaval do konca svetovne
        vojne srbski manjšini, četudi ni takrat niti
        eden mednarodni dogovor nalagal kake ob-
        veze za liberalno šolsko politiko zasnovano
        na spoštovanju, toleranci in človečanskem
        pravu.«
        Še leta 1914. pa je Artur Benis napisal
        v reviji »Magvar Poedagogia«, da so se vse
        ogrske vlade zavedale, da šola nima samo
        cilja širjenja kulture, temveč tudi širjenje
        madžarskega duha in jezika med manjšinami.
        Isto je priznalo službeno glasilo ministrstva
        prosvete »Neptanitok Lapja«, ki je pisalo, da
        je cilj Aponijevega šolskega zakona »poleg
        temeljitega učenja madžarskega jezika tudi
        pomadžarjenje na miren način«.
        Ta svoj cilj so utemeljevali na enak na­
        čin, kot utemeljujejo danes svojo raznarodo-
        valno šolsko politiko oni, ki vsiljujejo delu
        našega naroda svojo dvatisočletno kulturo.
        »Pester Loyd« je napisal: »Srbi in Romuni ne
        bi utrpeli nobene škode, če bi se iz svoje
        nižje kulture pretopili v višji kulturni organi-
        zem,^ da bi torej zamenjali svojo kulturo za
        madžarsko.« — Pravi vzrok pa je izdal po-
        slanec Bela Griinwald(!) v članku objavljenem
        v istem listu, namreč, da se Madžari morajo
        posluževati asimilacije, če hočejo živeti. Ma-
        džarizacija je najvišja naloga šole. Osnovna
        šola jo mora izvrševati, kakor jo že izvršuje
        srednja, ki je kot velik stroj: na eni strani
        vstopa na stotine slovaške dece — na drugi
        strani izležejo otroci kot popolni Madžari.
        Le tako je bilo mogoče, da je poleg »či-
        stokrvnega« Madžara Griinwalda nosila ne-
        madžarska imena tudi večina uradnikov, če-
        tudi je bilo leta 1900. med uradništvom le
        7,64% nemadžarov. Leta 1902. je ugotovilo
        že omenjeno glasilo prosvetnega ministrstva
        »Neptanitok Lapja«, da je med državnim uči-
        teljstvom 61,8% takih, ki nosijo tuje priimke
        in nato pristavlja: »Vsi ti učitelji bi mogli
        dobiti mesta v Berlinu, Pragi, v Bukarešti,
        kakor tudi v Beogradu ali Moskvi, ne da bi
        s svojim imenom disharmonirali v novi oko-
        lici. Ta stvar je tako žalostna, da ni potrebno
        o njej obširneje razpravljati.« — Seveda je
        bilo ustanovljeno posebno društvo za madža-
        rizacijo imen. Kot izgleda, pa društvo ni do-
        seglo povsem svojega namena. Še nedavno
        smo čitali v dnevnem časopisju, da je debre-
        cinska velikožupanska zbornica sprejela
        sklep, da se madžarizacija imen izvede do
        konca. Zadevna resolucija pravi med drugim:
        »V zadnjih dveh letih je bilo pomadžarjeno
        170.000 imen, ali to ne zadostuje, kajti nema-
        džarskih imen je še 2,200.000. Inozemstvo si-
        cer obsoja to početje, ali nam ne preostaja
        drugega, ako hočemo z vsem poudarkom de-
        lovati za vrnitev odtrganih delov domovine.«
        V budimpeštanski zbornici pa je posla-
        nec Maday vložil predlog, da se madžarizacija
        imen uzakoni.
        Prave trdnjave srbstva v Vojvodini so
        bile pravoslavne verske šole. Tega so se
        Madžari v polni meri zavedali, zato je njihov
        boj veljal predvsem tem šolam, hoteč jih na-
        domestiti z občinskimi oziroma državnimi, ki
        so služile pomadžarjevanju.
        V zatiranju verskega šolstva se je ma-
        džarska vlada opirala na § 15. zakona iz le-
        ta 1868., ki pravi, da oblast po

        NADALJAVANJE- madžarizacije …ogarskeogarske

        5. Predpisani so učni načrti, urnik in po-
        možna sredstva.
        Tem pogojem sicer ni mogoče očitati, da
        bi bili strogi, a v praksi, ko je šlo za uniče-
        vanje manjšinskega šolstva, so se te določbe
        mnogokrat zlorabljale. Nadaljnji paragrafi so
        določali, da morajo veroizpovedne občine
        pirebitek dohodkov svojih šol izročiti za vzdr­
        ževanje občinskih šol. Nasprotno niso dobile
        verske šole iz občinskega šolskega fonda, ki
        se je moral po zakonu ustanoviti, nikakih pod-
        por, četudi so se v fond stekala vplačila pra-
        voslavnih občanov. Srbi so seveda z velikimi
        žrtvami branili svoje versko šolstvo. Svetozar
        Miletič, vojvodinski poslanec v ogrski na-
        rodni skupščini je izjavil Kalmanu Tisi: »Do
        sedaj so bile verske šole pravoslavnim Romu-
        nom in Srbom obramba proti katolicizmu, a
        sedaj in vse dotlej, dokler bo vlada in ta
        skupščina delala na pomadžarjevanju, smo
        dolžni smatrati verske šole za branik proti
        potujčevanju. Zato hočemo žrtvovati še zad-
        nji krajcar, da se občinske šole, kot sredstva
        pomadžarjevanja pri nas ne bodo ustanav-
        ljale.«
        Z zakonom iz leta 1879. je bil madžarski
        jezik uveden v vse, tudi verske šole, kot
        predmet. Uvedba tega zakona je bila uteme-
        ljena z državno idejo.
        Ali to ni zadostovalo ker je šlo pomadžar-
        jenje prepočasi od rok. Saj so našteli 1. 1900.
        40% prebivalcev Ogrske, ki niso obvladali
        »državnega« jezika. Narodne manjšine so
        imele 3343 šole in v 1340 teh šol je bilo ugo-
        tovljeno, da učenje madžarskega jezika nima
        nikakega uspeha.
        Zato je prosvetni minister Wlassics (Vla­
        šie!) v proračunski debati 1902. obetal, da bo
        stvoril tak sistem, da bo otrok od 3. do 20.
        leta pod vplivom madžarščine. Med drugim je
        izjavil: »V svojem delokrogu služim poma-
        džarjenju in svoji domovini, a obenem tudi
        koristi prebivalstva nemadžarskega materin-
        skega jezika. Smatram, da bo ta država nro-
        cvitala in bila srečna, ko bo v njej vladalo
        madžarsko pleme in bo zagotovljena kulturi
        tega plemena prednost.«
        Tudi vsi naslednji prosvetni ministri^ so
        svojo šolsko politiko utemeljevali z višjo,
        tisočletno madžarsko kulturo in z izjavami,
        da znanje madžarščine odpre pripadnikom
        »manjšin« vrata v vse državne službe.
        V letih 1904. in 1905. sta predložila mini-
        stra Berzevici oziroma Lukač (!) zakonska
        predloga za novi šolski zakon. Lukačev pred-
        log je določal, da se mora mladina v nema-
        džarskih šolah naučiti madžarščine, da DO
        znala dobro govoriti, citati, pisati in rao pa določa, da se mora zgodovina, zemlje-
        pis in državoznanstvo učiti v madžarščini.
        Končno obliko pa je zadobilo to strem-
        ljenje po razširitvi madžarščine v Aponije-
        vem šolskem zakonu sprejetem leta 1907. Po
        tem zakonu so bili učitelji dolžni, da pri ne-
        madžarskih učencih stvorijo zavest o pripad-
        nosti k madžarskemu narodu. Ta nemogoča
        logika je zadobila zakonsko obliko v § 17., ki
        se glasi:
        »Vsaka šola in vsak učitelj neglede na
        značaj šole in na to da­li uživa državno po-
        moč ali ne, so dolžni, da razvijajo in krepijo
        v dečji duši ljubezen do madžarske domo-
        vine in zavest o pripadnosti k madžarskemu
        narodu. To stremljenje mora dobiti izraza v
        celokupnem pouku.«
        V § 19. istega zakona se določa, da se
        mora v nemadžarskih šolah (neglede na to
        ali uživajo državno podporo ali ne) učiti to-
        liko madžarščine, da je vsak nemadžarski
        učenec po dovršitvi četrtega razreda zmožen
        razumljivo izražati se v besedi in pisavi v
        madžarskem jeziku.
        Upravičeno je vzkliknil srbski poslanec
        Jasa Tomič: »Kar se zahteva od nemadžarske
        dece, bi se doseglo le, če bi novi šolski zakon
        dal deci drugo pamet!«
        Jasno je, da se je mogla doseči vsaj de-
        loma izvršitev § 19. le tedaj, če se je popol-
        noma zanemaril pouk v materinščini. Razum-
        ljivo je, da so vojvodinski Srbi enodušno
        vstali proti temu zakonu. Aponv pa je šel še
        korak dalje. V šolskem letu 19O9./10. je sto-
        pil v veljavo učni načrt izdan 1908. na pod-
        lagi zgoraj citiranega zakona. Po tem načrtu
        so se morali poučevati v madžarščini ti­le
        predmeti: nazorni nauk, zgodovina, zemlje-
        pis, državoznanstvo, razgovori iz higiene in
        prirodopisa in računstvo. To je z eno besedo
        popolno pomadžarjenje šole, kajti predpisano
        je bilo, da se tudi pri učenju dečjih iger, roč­
        nih veščin in vojne komande uporablja ma-
        džarščina.
        To je pomenilo konec manjšinskega šol-
        stva. Materinščina učencev je bila strogo pre-
        ganjana, saj so po šolah zaprisegah 6—8 letne
        otroke, da ne bodo govorili drugače kot ma-
        džarski in znane so nam iz našega Prekmurja
        zapovedi: »Nem szabad vendul beszelni!«
        (Ni dovoljeno govoriti slovenski!) in »Tiltva
        van szlovenil beszelni!« (Prepovedano je govo-
        riti slovenski!). V aktih šolskih nadzornikov
        se predlogi nikoli ne utemeljujejo s pedago­
        škimi — vzgojnimi interesi, temveč dosledno
        z madžarsko državno idejo. V arhivih v No-
        vem Sadu je mnogo takih aktov. Naj citiram
        le poročilo nadzornika iz Velikega Bečkereka,
        ki zahteva otvoritev madžarske šole v Srpski
        Crnji, kjer je bilo tedaj 506 srbskih otrok in
        dva madžarska. Utemeljitev predloga: »važni
        državni razlogi«.
        Prav tako je bilo leta 1901. »v interesu
        madžarskega narodnega edinstva« zabranjena
        otvoritev nove verske dekliške osnovne šole
        v Pančevu. Tako je bilo mogoče, da se je
        slika šolstva v Vojvodini v par desetletjih
        izpremenila popolnoma. V tamiški županiji
        na primer je bilo še 1870. izmed 177 šol le 11
        madžarskih. Ostale šole so bile srbske, nem­
        ške in romunske. Leta 1910. pa je število ma-
        držarskih šol narastlo na 153, nemadžarskih
        pa na 190.
        V šolskem letu 1911./12. so imeli Madžari
        v tej županiji že 188 šol, medtem ko je šte-
        vilo manjšinskih šol padlo na 163, t. j . na tri
        manj kot leta 1870.
        V Vršcu je bilo leta 1870. osem nema-
        džarskih osnovnih šol. Po 40. letih so vse
        šole brez izjeme v Vršcu bile madžarske.
        Kirilovičeva razprava navaja še več takih
        aktov iz novosadskega arhiva.
        Že minister Wlassics je izjavil, da bo
        stvori! sistem, ki bo že triletnega otroka spra-
        vil pod vpliv madžarščine. To obljubo pa je
        izvršil leta 1913. minister prosvete Bela Jan-
        kovicsO), ki je izdal zakon o zabaviščih. § 16.
        tega zakona je točna kopija § 17. iz Aponije-
        vega šolskega zakona. In zopet dobimo v no­vosadskem državnem arhivu dovolj dokazov,
        da je bil otroški vrtec v službi madžarizacije.
        V teh uradnih aktih niso Madžari skrivali
        svojih namenov. Tako n. pr. predlaga šolski
        nadzornik bačke županije ustanovitev štirih
        otroških vrtcev v Somboru v svrho »poma-
        džarjenja srbskopravoslavne dece«.
        Vršački šolski nadzornik je predlagal le-
        ta 1910. ustanovitev madžarskega otroškega
        vrtca v Bavaništu in je svoj predlog uteme-
        ljil takole: »… da bi se v tej občini, ki šteje
        7000 Srbov najtemeljitejše razširil madžarski
        jezik, da bi se tako lažje ukinilo srbsko ver-
        sko zabavišče.«
        Četudi je obiskovanje otroškega vrtca ne-
        obvezno, so madžarske oblasti na najrazlič­
        nejše načine prisilile nemadžarsko decp, da
        se je vpisala v zabavišče. Tako se je zgodilo
        na Slovaškem, da so celo orožniki lovili po
        hišah otroke in jih gnali v otroški vrtec.
        Zato je novosadska »Zastava« upravičeno
        napisala: »Do sedaj smo čuvali svojo deco
        pred cigani, a odslej jo moramo čuvati tudi
        pred oblastmi.«
        Da so bile tudi srednje šole »stroj za iz-
        delovanje Madžarov« (kot je to imenitno
        pogodil zgoraj citirani »Madžar« Griinwald),
        je povsem jasno iz izjave nekega madžarskega
        profesorja, ki je izjavil, da v teh krajih (v
        Vojvodini) ni naloga profesorjev, da preda-
        vajo latinščino in matematiko, temveč, da se
        z zbranimi silami borijo proti narodnostim.
        Take so metode »kulturnih« narodov.
        Mi Balkanci smo s svojo slovansko široko-
        grudnostjo in filozofskim človečanstvom pra-
        vičnejši in kljub balkanstvu — kulturnejši.
        .*’. i«­­
        ~^–j ‘ J s«- . tna. V; . i “SJA Z? t.
        disyS rs ”
        DRUGA PLAT- AUTOHTONIH MADŽAROV.

        TAKO SO NASTALE LAŽNE MANJŠINE, IN MADŽARSKA BREZ MADŽARSKEGA NARODA.

        ZAPISANO PO EU NAČELIH.

        JOŽE SUKIČ

        • Kralj

          JOSIP SUKIĆ

        • m…

          Bolan si, pojdi se zdravit!

          • joze

            Kopirano zaradi nezakonitenega brisanja, kršenja svoboda komentiranja na spletu, ob izbrisu pripravljeno za policijo in tožilstvo.
            Zapisano po EU