Pred svetovnim dnevom Spomina na žrtve holokavsta: Glavna ulica 46, Lendava

V četrtek, 27. januarja 2022 bomo obeležili Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Na spletnem portalu Lendavainfo.com Vam do vključno četrtka predstavljamo usodo treh družin, pred domovanji katerih so septembra 2019 bili položeni tlakovci spomina, pri položitvi katerih je takrat prisostvoval tudi predsednik republike, Borut Pahor. Danes Vam predstavljamo družino iz Glavne ulice 46.

Leta 1902 v Lendavi rojeni Elek/Aleksander Balkányi je izhajal iz ne samo v Lendavi znane judovske družine. Njegov oče Ernő/Ernest, ki je od leta 1898 imel v Lendavi papirnico in tiskarno v zgradbi z današnjim naslovom Glavna ulica 46, je namreč leta 1906 odprl podružnico tudi v Murski Soboti. Tiskarni Ernesta Balkányija sta tako bili v letih 1906-1922 edini tiskarni v Prekmurju. Pri Ernőju Balkányu se je izučil za tiskarja tudi Jud Izidor Hahn, ki je leta 1922 začel samostojno delo v Murski Soboti. Ernőjev sin in Elekov brat leta 1899 v Lendavi rojeni Lajos/Ludvik Balkányi je po letu 1930, ko se je vrnil iz Južne Amerike, odprl knjigarno in tiskarno v Čakovcu. Tiskarska dejavnost Balkányijev je bila raznovrstna tako jezikovno, kot versko in politično. Tako niso odklonili tiskanje komunističnega časopisa Ljudska pravica, ki ga je urejal Miško Kranjec, sicer enega izmed predhodnikov današnjega slovenskega časnika Delo.

Na to dogajanje spominja leta 1954 postavljena spominska plošča na zgoraj navedeni zgradbi. Elek se je leta 1922, podobno kot brat odselil s trebuhom za kruhom v Južno Ameriko. Tam je delal v tiskarni in v delovni nesreči izgubil levo roko. Po vrnitvi je pomagal očetu, po njegovi smrti leta 1939 pa prevzel vodenje podjetja. Ker je bil Elek tudi fotograf, je podjetje pridobilo tudi dovoljenje za odprtje fotografskega ateljeja. Pred II. svetovno vojno se je poročil z leta 1909 rojeno Elizabeta, roj. Mencs, sicer Madžarko evangeličanske vere.

Z začetkom madžarske okupacije leta 1941 je Elek doživel vse protijudovske ukrepe kot ostali lendavski Judje. Protijudovski ukrepi so se okrepili z 19. III. 1944, ko so Madžarsko okupirali Nemci. Ker je bil Elek v mešanem zakonu, ni bil aretiran 26.4.1944 tako kot večina ostalih takrat v Lendavi živečih Judov. Med temi je bila tudi leta 1872 v Keszthelyju rojena Elekova mama Dora, roj. Mayer. A prav v tem trenutku se je pokazala Elekova človečnost.

Fotografija desno: Moški, ki stoji v 2. vrsti, je Elek/Aleksander Balkányi. Domnevno so ostale osebe na fotografiji njegovi sorodniki: Ženska levo od njega je verjetno njegova žena Elizabeta, roj. Mencs; moški, ki sedi v 1. vrsti kot 1. iz leve, pa je domnevno Elekov brat Lajos. (Foto: Franc Kuzmič)

V noči iz 26. na 27.4.1944, ko so aretirani lendavski Judi bili zaprti v lendavski sinagogi, je s pomočjo notarja Györgyja/Jurija Szélla posvojil konec leta 1943 rojeno sosedo Eriko, hčer Elze in Ladislava Milhoferja. Verjetno tik pred odhodom Erikinih staršev v Čakovec podpisani dokument med vrsticami izraža občutek, da bo to pot brez vrnitve. In res: Erikina starša, kot tudi njena babica in Elekova mama so bili preko Čakovca odpeljani v Nagykanizso in od tam v Auschwitz. Nobeden izmed njih se ni vrnil in noben izmed njih nima groba. Kaže, da se je nevarnosti zavedal tudi Elek, saj je 20.7.1944 sestavil oporoko v kateri je posvojenko Eriko določil za svojo edino dedinjo.

S 15.10.1944 je oblast v takratni Madžarski, torej tudi v Lendavi prevzela skrajno antisemitska fašistično stranko Puščičast križ ali njilaši. Njilaši so preganjali tudi do takrat zaščitene Jude v mešanih zakonih. Zato se je od tega datuma Elek s pomočjo žene, verjetno pa tudi še koga od sosedov, skrival. Neodkrit je ostal do 26.3.1945, torej do samo nekaj dni pred prihodom sovjetskih osvoboditeljev. Z Elekom je bila v zapor v Murski Soboti odpeljana tudi žena Elizabeta. Ob umiku madžarske policije iz Murske Sobote je bil Elek na samem pragu svobode, 31.3.1945, ustreljen pri Murskih Črncih.

Elekovo truplo je bilo po koncu vojne prekopano na lendavsko judovsko pokopališče v Dolgi vasi. Elekova žena je bila ob umiku izpuščena iz zapora in je vojno preživela. Po vojni je skrbela za posvojenko Eriko in umrla leta 1989 v Zagrebu. Erika še vedno živi v Zagrebu. Elekov brat Lajos je bil s svojo ženo in sinom aretiran 26.4.1944 v Čakovcu. Lajoseva družina je bila preko Nagykanizse poslana v Auschwitz, vendar so, zelo izjemno, vsi vojno preživeli. Po vojni so se ponovno odselili v Južno Ameriko, kjer Lajosev sin oz. Elekov nečak Franjo/Francisco še vedno živi.

(Foto: Štefan Galič – Szúnyogh Sándor – Tomka Miklós, Pozdrav iz Dolnje Lendave: mesto na razglednicah v letih 1898 do 1945)

Avtor: Boris Hajdinjak