Poročnik Jože Adanič: “Mi s puškami, oni s tanki … Vedeli smo, da bo težko”

Na današnji dan, pred 29. leti je tankovska kolona JLA iz vojašnice v Varaždinu krenila proti Sloveniji, po cesti čez obmejne kraje na sosednjem Hrvaškem, kjer bi Hrvaško zapustila v Murskem Središču in v novo državo Slovenijo vstopila na mostu čez reko Muro v Petišovcih, peljala čez Lendavo na cilj, ki je bil mednarodni mejni prehod Dolga vas. Poročnik Jože Adanič, ki sicer v slovenski vojski še vedno službuje: “… pogledamo roke, na katerih so kocine postavljene pravokotno na kožo, na čelu hladna rosa, vendar nas ni zajela panika in smo ohranili mirno kri ter trezno glavo.”




“Poročnik Jože Adanič je veteran vojne za Slovenijo in še vedno službuje v Slovenski vojski. Bil je tudi na pogajanjih v vojni za samostojno Slovenijo na mostu na reki Muri pri Murskem Središču. Vedno je zanimiv sogovornik in rad ga poslušam, ko s spomini zaplava v preteklost. Tako je bilo tudi neko nedeljo popoldan, ko mi je pripovedoval o sebi in o doživljanju med osamosvojitveno vojno v Sloveniji,” je zapisal avtor naslednjega članka, Jakob Vuk iz OŠ Bogojina, ki obiskuje 6. razred.

Sem Jože Adanič, veteran vojne za Slovenijo, doma iz prelepega prekmurskega kraja, ki mu rečejo Renkovci. Osnovno šolo sem obiskoval v domači Občini Turnišče in nato nadaljeval šolanje na srednji šoli v Murski Soboti, takrat imenovani SPTŠ. Po končani srednji šoli sem se zaposlil v podjetju Blisk Murska Sobota. Ko sem dopolnil osemnajst let, sem kot vsi ostali šel na tako imenovano regrutacijo in na vpis v vojaško evidenco takratne Jugoslovanske ljudska armada (JLA). Ni dolgo trajalo lepih osemnajst let in že so me vpoklicali na služenje vojaškega roka.

Po obisku na oddelku za obrambo Lendava sem bil seznanjen, da sem bil izbran za služenje vojaškega roka na tako imenovani Šoli za rezervne oficirje v Ljubljani. Šola je trajala eno leto. Takrat še nisem vedel in se zavedal, kaj to sploh je, vendar so vsi govorili, da je to »in«. Doma sem seznanil starše, ki so bili navdušeni, da bom služil vojsko blizu doma. Evforija bližine služenja vojaškega roka ni dolgo trajala, saj sem kmalu dobil pošto, naj se zglasim na oddelku za obrambo, ker je prišlo do nekaterih sprememb glede služenja. “Super, mogoče bo skrajšanje služenja,” sem si mislil.

Nasmeh na obrazu mi je splahnel, ko mi je predstavnik na oddelku povedal, da je šola v Ljubljani zaprla svoja vrata, da sem napoten na isto šolanje, vendar v Bilećo. Spomnim se, da je stal zemljevid Jugoslavije v pisarni na steni. Predstavnik je vzel svinčnik, pogledal zemljevid in postavil konico na neko temno rjavo barvo v takratni republiki Bosni in Hercegovini. Navdušenje in veselje sta splahnela, a kar se mora, se mora. Uspešno sem končal šolanje za rezervnega oficirja JNA s činom vodnik. Takoj po služenju vojaškega roka leta 1988 sem bil poslan že na prve takratne “orožarske vaje” kot poveljnik voda (to je skrb za 30 vojakov) in po končani vaji prejel čin podporočnik.

Tekla so leta vse do tistega srede junija leta 1991, ko je na dvorišče nenadoma stopil vojaški kurir s pismom v roki. Nemudoma sem se moral zglasiti na zbornem mestu naše enote Teritorialne obrambe (TO). Vedel sem, da se na političnem prostoru dogajajo premiki in težnje o odcepitvi Slovenije od Jugoslavije, vendar si še niti najmanj nisem mislil, da bo za to potrebno uporabiti orožje in ostalo tehniko. Moja enota je na zbornem mestu prejela oborožitev ter pravo strelivo, kar je dalo slutiti nelagodje.

Bili smo poslani na položaj čakanja na OŠ Dobrovnik, kjer smo tisti večer gledali osrednjo proslavo in dvig slovenske zastave na trgu. Preletel me je srh, ko smo s svojimi vojaki zapeli našo kitico himne, ne da bi vedeli, kaj nas čaka. 27. junija 1991 ob treh zjutraj je zazvonil telefon v zbornici šole. Dvignil sem slušalko, iz katere se je zaslišal znak z navodilom, naj pristopimo k delitvi streliva in razstreliva. S cmokom v grlu sem rekel, da razumem in odložil slušalko.

Vzel sem tri zaboje, odnesli smo jih v učilnico, jih odprli ter v njih videli pravo strelivo. Glas vseh vojakov je postal neslišen, vendar je vsak od njih delal profesionalno in izključno po povelju. Ko smo se opremili in oborožili, je nastala  popolna tišina, čeprav tega na orožnih vajah nismo bili nikoli vajeni. Čakali smo na nadaljnja navodila. Ko je prišlo jutro, smo zaslišali vojaška vozila na dvorišču. Pristopil je moj nadrejeni, obrazložil nam je situacijo in odpravili smo se na bojne položaje “most na reki Muri pred Murskim središčem.”

Situacija: JLA napada samostojno Republiko Slovenijo. Tako pa to ne bo šlo, smo si mislili in dobili adrenalin v telo, kot če bi popili cisterno piva. Če smo rekli in izglasovali, da bo Slovenija samostojna in ne več del takratne Jugoslavije, bomo to branili tudi s svojim življenjem, če bo potrebno.

Jaz z “ručnim bacačem” (to je lahko protioklepno orožje z raketo), moj “snajperist” (ostrostrelec – tisti z natančno puško) in moj “puškomitraljezec” (tisti, ki je imel malo večjo puško), smo bili poslani na prvi most, kjer je že bila postavljena polna cisterna goriva, parkirana vzdolž mostu, v bran prehodu. Ostali del enote sem razporedil 300 metrov za našo prvo linijo. Poskrbela naj bi za naš umik, v kolikor bi bilo potrebno. Takoj, ko smo se namestili pri in okrog vozila, sem dobil sporočilo, naj se javim v trenutnem štabu zadaj za linijo. Na kratkem sestanku mi je bilo pojasnjeno, da pričakujemo tankovsko enoto, ki hoče priti preko meje in nadaljevati pot proti avstrijski meji. “Tankovska enota, Haloooooo?” Mi s puškami, oni s tanki … Vedeli smo, da bo težko.

Začeli smo postavljati dodatne cisterne direktno na most med Slovenijo in Hrvaško (če se prav spomnim, je bilo vsega skupaj pet cistern, v njih pa lahko vnetljive in eksplozivne tekočine, ki bi jih jaz kot najbližji na položaju, po domače povedano, “spustil v zrak” torej sprožil eksplozijo in tako onemogočili ali vsaj upočasnili prehod tankov na naše ozemlje.

Minil je prvi dan, drugi, … Naenkrat se preko mosta zasliši močan zvok brnenja motorjev. Vsi smo vedeli, da je to zvok od pogonskih agregatov tankov in ostalih oklepnih vozil. Človeškega glasu ni bilo slišati. Pogledam moja so vojaka, onadva mene, pogledamo roke, na katerih so kocine postavljene pravokotno na kožo, na čelu hladna rosa, vendar nas ni zajela panika in smo ohranili mirno kri ter trezno glavo.

Nenadoma je prišel moj nadrejeni starešina TO izza naših položajev, nekje ob 12.50 in rekel: “Napolni pištolo, puško (to je daj »metek v cev«) in pojdi z mano.” Hladno sem naredil potrebno, pa vendar s tresočim glasom vprašal: “Kaj bo dobrega?” “Nič posebnega, greva na pogajanje z drugo stranjo na most pri Murskem Središču.”

Tistih nekaj 10 metrov, bilo jih je točno 196 m, so bili verjetno moji najtežji, čeprav sem baje pozno shodil kot otrok, pa vseeno. Prišla sva do dogovorjene točke. Na sestanku so bili prisotni še predstavniki Občine Hrvaške, kajti vedeli so, da ob eksploziji petih cistern ni dosti možnosti za bližnje prebivalce, nekaj novinarjev ter naju.

Pogovor je stekel. Poskušal ga bom citirati:

Podpolkovnik JLA: “Dobar dan! Mi imamo zadaću, da idemo ovde preko mosta na svoje drugo mjesto, ali vidim da ima nekih prepreka na mostu.” (Dober dan! Imamo nalogo, da gremo tukaj preko mosta na našo drugo lokacijo, ampak vidimo, da so na mostu ovire.)

Starešina TO: “Dobar dan i vama, tudi mi imamo nalogo, da vam ne dovolimo prehoda na slovensko ozemlje.”

Podpolkovnik JLA: “Pa vidite, dajemo vam vreme do 17.00 naveče, kad čemo proći ovde živi ili mrtvi.” (Poglejte, dajemo vam čas do 17.00 ure zvečer, potem pa bomo prečkali most živi ali mrtvi.)

Starešina TO: “Molim vas, posvetujte se s svojim štabom, naša naloga je, da za nobeno ceno ne spustimo vaše enote čez mejo.”

Podpolkovnik JLA: “Pa evo, dajem vam mogučnost, da se dobijemo oko 16.00 sati i dogovorimo o načinu kada i kako.” (Dajemo vam možnost, da se dobimo okrog 16.00 ure in se zmenimo o načinu kdaj in kako.)

Nisem mogel biti tiho, čeprav sem bil videti proti spremljevalcu mala, suha, zbegana, vendar prisebna miška in sem dejal: “Vi dajete nam mogučnost?!”

Starešina TO: “OK, vidimo se u 16.00 sati.”

Tako je sledil najtežji preobrat, kar jih pomnim, premik proti našim položajem in doooolga pot nazaj. Po nekaj desetih metrih je začelo vse telo trepetati. Končno sem prišel do svojega položaja, kjer sta me sprejela moja so-vojaka, ki sta spremljala zadevo preko daljnogledov. Eden me je opozoril, naj spraznim izposojeno puško ter svojo pištolo, ko sem opazil, da pištole sploh nisem imel napolnjene.

Napočil je neizmerno počasen premik sekundnih kazalcev in čakanja do 16.00 ure, nakar je sledil drugi del pogajanj, ki ni doživel nobenih premikov ne na eni, ne na drugi strani, tako da smo se razšli vsak na svoje z istimi cilji. Kmalu zatem se je ponovno zaslišal še močnejši hrup oklepnih vozil, pot po čelu na položajih je tekla v potokih.

Hrup je postajal vse močnejši, glasnejši, strahoten, nenavaden … Naenkrat se je začel hrup umirjati. Nisem vedel, kaj se dogaja, ampak sem samo čakal, da zagledam prvo topovsko cev, da spustim cisterne v zrak. Zaslišalo se je neizmerno kričanje človeškega glasu. Hrup, ki se je začel oddaljevati od nas, je popolnoma izginil in namesto njega smo zaslišali vzklikanje in veselje ljudi z druge strani meje. Pritekli so na most in od nas zahtevali proslavljanje.

Po nekaj trenutkih nejasnosti sva se z nadrejenim odpravila do njih. Seznanili so naju, da so s svojimi telesi preprečili (ležali so po asfaltu) pohod proti meji in da so se umaknili v notranjost proti Čakovcu. Veselje ni trajalo dolgo, kajti takrat videno skozi “vojaške oči” je bilo jasno, da če jim ni uspel prehod preko meje na tem mostu, ga bodo iskali in poskušali drugje pri naših enotah.