Planinci Planinskega društva Lendava na Primorskem

Planinci Planinskega društva Lendava že več let sodelujejo s prijatelji iz društva Svetilnik iz Nove Gorice, predvsem z gospo Majdo Smrekar in gospo Slavico ter ostalimi člani, ki vsako leto posebej pripravijo zanimive pohode po Primorski. Pred dnevi so lendavske planince popeljali po okolici Tolmina ter jih presenetili s tematskim dnevom.




“Na poti proti Tolminu smo se na kratko ustavili pri skrivnostnem kraškem jezeru, Divjem jezeru, ki spada med bisere slovenske naravne dediščine. Iz jezera odteka najkrajša slovenska reka Jezernica – 55 m.

Naš celodnevni vodnik je bil Jože Munih, radiestezist, geomant, poznavalec zdravilnih energij narave in izkušen vodnik. Mimo tolminskega gradu smo se po gozdu povzpeli do zdravilnega izvira v grapi potoka Sopotnica nad vasjo Gabrje, Grofova voda, ki ima tako močno pozitivno energijsko moč, da sega v sam svetovni vrh. Voda ima 10º C. Značilna je po čistosti in energijskem zapisu, ki ga voda prinese na površje. Izvirska voda namaka brest, premera 81 cm, ki ga s svojimi 39 m prištevamo k izjemnim drevesom severne Primorske.

Naš pohod smo nadaljevali z ogledom Tolminskih korit. S Hudičevega mostu smo občudovali 60 m globoka Divja korita. Tu se združita Tolminka in Zadlaščica. To je tudi edino sotočje v koritih v Sloveniji. Nedaleč stran je termalni izvir s temperaturo cca 20º C in je opazen ob nizkem vodostaju Tolminke. Medvedova glava je ime naravnega mostu, velike skale poraščene z mahovi, ki se je zagozdila med stene kanjona Zadlaščice. Voda Zadlaščice skaklja iz tolmuna v tolmun in se v slikovitih slapičih preliva skozi sotesko. Ta del korit so poimenovali Skakalce. V koritih je tudi bujno rastlinstvo. Tu rastejo trije endemiti ozkolistna preobjeda, soška smiljka in skalna jelenka. Zadlaščica je rezervat soške postrvi, ki je ohranila arhaičen dedni zapis. Zanimiva je tudi Zadlaška ali Dantejeva jama, dolga 1140 m in globoka 41 m in je prehodna v spremstvu jamarskega vodnika. Dante naj bi ob obisku jame našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija.

V bližnji okrepčevalnici Murkovič so nas postregli s kosilom in znano sladico, okusnimi Kobariškimi štruklji, z orehovim nadevom, posutimi s cimetom in obliti z medom, ki se od drugih štrukljev ločijo predvsem po obliki. Na jedilniku ponujajo tudi soško postrv.

Zdravilni izvir Dicova voda v Klavžah (Izvir pri dedcu – portal v obliki kamnitega oboka in z izlivom v obliki moške glave) so zgradili avstroogrski vojaki leta 1916 v zaledju soške fronte blizu vojaške bolnice. Pitje vode je blagodejno vplivalo na zdravje ranjencev in vojakov. Energijska vrednost vode je 300.000 enot po Bovisu in deluje na celo telo. Pri obnovi vodnjaka so našli nepredušno zaprto steklenico s sporočilom o graditeljih vodnega zajetja.

Naša naslednja točka je bila spust v Babjo jamo, kjer so staroverci leta 1920 zadnjič opravili poganski obred. Staroverska svetišča so bila razporejena po konicah trikotnika. Babja jama pod Jelenkom je bila glavno svetišče. V jamo so lahko šli le zapriseženi izbranci, samo moški. Enkrat letno, ob solsticiju, se je v jami opravil obred očiščevanja. Ob deževju je voda bruhala iz jame (po legendi je v jami živela bela kača, ki je obiskovalcem izpolnjevala njihove želje vendar se je ob vojni vihri in ob gradnji železnice kot beli orel umaknila v mirnejše kraje) in brusila kamne v t.i. kotlu, ki ga je izdolbla deroča voda, kjer se je voda vrtela v smeri urinega kazalca in nato odtekla v Sočo. Na tem kraju je izredno močno zemeljsko sevanje.

Izvir Pod grmom v Modreju je dobra pitna in zdravilna voda za oči. Ko pijemo vodo in si z njo umijemo obraz in oči prejmemo tudi sami vse zdravilne moči te vode. V Enerijskem parku ob jezeru Most na Soči se nahajajo tudi zdravilne energetske točke in kamni, kjer smo lahko tudi sami občutili pretok energij.

Po celodnevnem potepanju smo v dijaškem domu v Novi Gorici popadali v postelje. Sveže, spočite in pripravljene na nove podvige nas je pričakalo sončno jutro.

V nedeljo smo si ogledali notranjost bazilike na Sveti Gori nad Solkanom, ki je že v 14. stoletju bila romarska cerkev. Z gore se odpre slikovit razgled na Julijske in Kamniške Alpe, Dolomite, bližnjo Novo Gorico, Jadransko morje. Peljali smo se mimo znamenitega kamnitega železniškega mostu, ki je opredeljen kot  tehnični spomenik in je največji kamniti most na svetu s 85 m širokim lokom.

Prestopili smo slovensko-italijansko mejo in prehodili Rilkejevo pot, ki je speljana ob robu pečin nad Sesljanskim zalivom. Pot je dolga 2 km in poteka od Sesljana do Devina. Ime je dobila po pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je kot gost živel na Devinskem gradu in tu napisal ciklus Devinske elegije. Popotovanje smo sklenili ob lepi morski obali s kopanjem v prijetno segretem morju ter z obiskom mondenega mesta Portopiccolo, ki je zraslo na opuščenem kamnolomu.

Polni lepih vtisov in energije smo se poslovili od naših gostiteljev s povabilom, da nas ponovno obiščejo v Prekmurju. V poznih večernih urah smo se vrnili s potepanja po Primorski domov v Prekmurje.”

Tekst: Vanda Kovač, Foto: Laszlo Ligeti