Odranci: Osnovnošolke za raziskovalno nalogo prejele zavidljiva priznanja

Učenke Hana Ferenčak, Zala Ferenčak in Lara Pintarič so v minulem šolskem letu pod mentorstvom Klementine Sečkar, žrtvovale kar precej prostega časa in ga namenile raziskovanju. Raziskovati so začele v mesecu decembru 2019, ko so si izbrale tematiko raziskovanja pa vse do meseca marca 2020. Kot domačinke so izkazale veliko mero zanimanja za preteklost svojega kraja in tako je nastala naloga “Odranski mojstri.”




Cilj raziskovalne naloge Odranski mojstri je bil spoznati poklice, ki so bili živi v vasi v preteklosti, nekateri od teh pa so živi še danes. Koliko jih je bilo, kaj so opravljali, kakšen je bil njihov zaslužek, s kakšnimi orodji so delali, ali so se za poklic posebej izobraževali in kje, ali so svojo poklicno dejavnost prenesli na potomce, ali jo le-ti hranijo še danes, kaj zanimivega se jim je ob opravljanju poklica pripetilo in če morebiti obstaja kakšna legenda o njihovem poklicu. Njihova radovednost pred samim raziskovanjem je bila velika, saj glede na to, da obstaja rek, da je bil prvi človek na luni Odrančan, ki je tam prodajal ajdovo kašo, pomeni, da v Odrancih že od nekdaj živijo bistri ljudje, ki radi delajo in ustvarjajo za to majhno vas, kar je veliko bogastvo, vidno navzven in navznoter.

Naloga je nastala s pomočjo monografskega gradiva, slikovnega gradiva in predvsem ustnih virov še živečih potomcev, ki so jih obiskale in izprašale ter ob tem spoznale veliko novega, še neraziskanega. S tem so zagotovo pripomogle k temu, da marsikaj ne bo šlo v pozabo in bo ostalo pomembna kulturna dediščina omenjenega kraja. Obiskale so deset vaščanov, to je potomcev vaščanov, ki so opravljali naslednje poklice: kovač, “kašar”, žganjekuhar, mlinar, žagar, mlatilničar, tkalec, kolar ter gostilničar.

Ugotovile so, da so nekateri izmed poklicev živi še danes, na primer kovač Franc, kašar Kavaš, žganjekuhar Žugelj, žagar Horvat in oba gostilničarja; Škafar oz. Zver in Dominko. A vendar je potrebno poudariti, da je danes njihovo delo popolnoma drugačno, kot je bilo delo njihovih prednikov izpred 40, 50 let. Takrat, kot so ugotovile, je bilo delo pretežno ročno, uporabljala so se enostavna orodja, ni bilo zahtevne dokumentacije, stranke so prihajale same, brez reklame, plačilo je bilo za takratne čase solidno (ali v blagu ali v denarju), veliko je bilo lojalnosti in pripravljenosti pomagati drug drugemu, brez kakršnega koli plačila. Ljudje so se bolj družili in bili med seboj povezani. Skoraj vsepovsod se je pila “rdečka,” jedla potica, pa čeprav ni imela veliko orehov, je bila boljša kot sedanja. Zakaj? Ker je bila narejena iz domačih sestavin, domačega truda in ker je še zmeraj kot taka v spominu že več kot 50 let. Da o vseh ostalih prigodah, koliko jih je ostalo v spominu sogovorcem in se jih z žanrom v očeh spominjajo, niti ne govorimo, saj jih je bilo zares veliko. Ko se takšno veliko raziskovanje konča, se človek sprašuje: le kakšni bodo spomini današnje mladine? Ali bodo tudi tako vedri in veseli?

Naloga, ki je zajela 62 strani se nikakor ni mogla skrčiti, še najmanj kaj izustiti. To bi bilo nepošteno do vseh vaščanov, ki so si vzeli čas za raziskovalke in se spominjali svoje mladosti z velikim veseljem. Posebno zadovoljni so bili zato, ker so se za to zanimali mladi. Da, prav ste prebrali. Mladi, ki živijo v svetu telefonov in računalnikov. Skorajda povsod je srečanje trajalo približno dve uri. Raziskovalke so pridobile vsaj nekaj slikovnega gradiva, raziskale še neraziskano in vse te podatke prikazale ter nadgradile kulturno dediščino kraja. Časi, ki so minili, so bili po pričevanjih lepi, pa čeprav pogosto fizično naporni pa vseeno vsem v ponos in veselje. Takšnih časov več ne bo in trudimo se, da ne bodo potonili v pozabo ter obiskujmo in prisluhnimo starejšim, ker imajo še veliko vsega za povedati.

Dekleta so bila za ves svoj trud nagrajena s strani Zveze prijateljev mladine z zlatim priznanjem ter prav tako zlatim priznanjem s strani Regijskega tekmovanja ZOTKS Pomurja, kjer so se uvrstila v nadaljevanje tekmovanja in na končnem državnem tekmovanju osvojile srebrno priznanje. Je že tako, da priznanja štejejo veliko, a največ šteje dejstvo, da so domačinke kulturno bogate za veliko novih spoznanj svoje domače vasi, na kar so lahko vsi več kot ponosni.
Čestitke mladim raziskovalkam! Mentorica, Klementina Sečkar pa obljublja nadaljevanje mentorstva raziskovalcem, ki bodo raziskovali preteklost naše vasi tudi v koronskih časih. Pravi, da je sama, kot domačinka, velika ljubiteljica vsega neodkritega in še doda, da kjer je volja, je tudi moč.