Ob včerajšnjem Mednarodnem muzejskem dnevu in letošnji 50. mednarodni likovni koloniji predstavili prehojeno pot

Vsem dobro poznana Mednarodna likovna kolonija se bo letošnje leto odvila že petdesetič. Ob tej priložnosti in ob včerajšnjem Mednarodnem muzejskem dnevu so v javnem zavodu Galerija-Muzej Lendava predstavili prehojeno pot minulih 49 Mednarodnih likovnih kolonij. V ta namen so pripravili tiskovno konferenco.




Javni zavod Galerija-Muzej Lendava, s svojim sedežem na lendavskem gradu, se je doma in po svetu uspešno uveljavil kot plodno shajališče najrazličnejših likovnih ustvarjalcev in se skozi čas oblikoval v prostor izvirnih likovnih manifestacij. Vodilna ideja poletnih druženj, bolje poznanih pod nazivom Mednarodna likovna kolonija – Lendava, je nepretrgoma organizirana od leta 1973. Letos bo ta na sporedu v svoji 50. izdaji in prav včerajšnji Mednarodni muzejski dan je bil kot nalašč, da v Galeriji-Muzeju Lendava predstavijo prehojeno pot. Včerajšnje tiskovne konference sta se udeležili tudi dve, za Mednarodno likovno kolonijo pomembni osebi, to sta nekdanji direktor Galerije-Muzeja Lendava Franc Gerič in začetnik likovnih kolonij ter kulture v lendavskem gradi, Ferenc Király.

Dubravko Baumgartner, direktor GML

“Mednarodni muzejski dan obeležujemo po vsem svetu in ob tej priložnosti smo tudi v naši ustanovi pripravili pester program. Za nas je letošnje leto pomembno, saj praznujemo 50 let Likovne kolonije Lendava. Sama kolonija je doživela različne faze ustvarjanja, od slikarstva do vlivanja v bron,” je uvodoma dejal direktor Galerije-Muzeja Lendava, Dubravko Baumgartner. V nadaljevanju je spregovoril Atilla Pisnjak, kustos Galerije-Muzeja Lendava, ki je predstavil razstavo ob 50. obletnici likovne kolonije, v kateri si je mogoče ogledati več umetniških del iz preteklih likovnih kolonij.

Atilla Pisnjak

“Šlo je za eno težjih nalog, odkar sem tukaj zaposlen. Zbrati je torej bilo potrebno dela, ki reprezentirajo likovno kolonijo na sploh. V 49. kolonijah se je seveda marsikaj dogajalo, zgodila se je marsikatera sprememba. Gre za izjemno zbirko. Posebnost te likovne kolonije je v tem, da je zelo heterogena. Ne samo v nekem stilskem, temveč tudi v tehničnem smislu. Potrebno je vedeti, da se je v prvih letih obstoja na likovni koloniji odvijalo le slikarstvo, za tem pa so se počasi pojavili tudi drugi mediji. Pri samem izboru sme se trudil prezentirati prav to heterogenost, saj, kot lahko opazite, je umetnikov ogromno. V teh 49. kolonijah je ustvarjalo približno 200 umetnikov. Vodilo izbora je bilo, da izberemo tiste umetnike, ki so domačini, ki so iz ožjega kroga ter da predstavimo vse tehnike in vse materiale, ki so se tekom let pojavljali. Samo razstavo spremljajo informacijske table, na katerih so povzete informacije, kako se je celotna likovna kolonija čez leta, desetletja odvijala,” je dejal Atilla Pisnjak.

Začetke likovne kolonije je predstavil snovalec, začetnik in večkrat avtor del Mednarodne likovne kolonije, Ferenc Király

Ferenc Kiraly

“O tem bi se dalo povedati ogromno. Minilo je pol stoletja. Kako je do tega sploh prišlo? Da bi ustanovili Galerijo-Muzej, smo imeli ideje že zgodaj. Ta zamisel je bila prva. Leta 1968 se je iz prostorov v lendavskem gradu v novo šolsko stavbo na Kranjčevi ulici preselila osnovna šola. Grad je ostal prazen, imel je sicer dva stanovalca, v tem času sem se vrnil iz Amerike in sva z ženo tukaj dobila vsaki svoj atelje. Ideja, kaj in kako, se je snovala prav tukaj. Najprej smo želeli, da grad zaščitimo, da ne preide v uporabo kakim problematičnim družinam, ki bi objekt morebiti lahko poškodovali. Takrat sem se zaposlil torej na novi šoli, kjer sem srečal Franca Geriča, Sándora Szúnyogha, … In smo enkrat ob špricerju zasnovali, kako in kaj bi sploh imeli. Od leta 1968 do 1973 se je govorilo marsikaj, bi, ne bi, kako bi z muzejem, kako nastane muzej, … Moram priznati, da je takratna politična in tudi gospodarska sfera bila temu naklonjena. Večina teh je bila mojih let in so me sprejeli. Kar koli smo predlagali, je uspelo.

Leta 1973 je padla ideja, to je bilo v počastitev Lajcsija Pandurja, ki je tega leta nepričakovano umrl, da ustanovimo prvo likovno kolonijo. To je bilo na njegov 60. rojstni dan. No, takrat smo tukaj delovali trije, hišnik, čistilka in jaz. To je torej bil tim, ki ga je financirala takratna Občina in nekoliko kasneje tudi narodnostna skupnost. Ta kolonija je bila brez vsega, brez pravil, … Na začetku ne veš, kako in kaj. Spomnim se gospoda Franca Žižeka, ki je deloval na SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva) in je bil tajnik Kulturne skupnosti Lendava. Preko slednjega si torej lahko prišel do republike. Kot institucija neposredno nismo mogli komunicirati z republiško sfero. Moram priznati, da je to delovalo. Takrat sem dobil tukaj tudi zaposlitev in nalogo, da v praznih prostorih in brez eksponatov, postavim muzej in sicer v 6 mesecih. Rekel sem, da bom za to poskrbel, a sem v sebi vedel, da bo to šele čez kakih 5-6 let.

Z Geričem sva obiskala Bačko Topolo (Srbija) in vse te starejše kolonije nekdanje Jugoslavije. V Bački Topoli je bila prva likovna kolonija v takratni skupni državi. Druga kolonija je bila, če se prav spomnim, v Izlakah, tretja pa torej pri nas, v Lendavi. Prevzemali smo njihove pravilnike, jih preurejali in prilagajali našim razmeram, … Prvo kolonijo smo zasnovali na način, da smo nanjo povabili vse domačine, vključno z umetniki iz Pomurja. Počasi se je torej to oblikovalo in tako smo skušali na kolonije vnašati vse več zvrsti. Po 23. letih delovanja sem se upokojil, zadevo je prevzel Franc Gerič in jo tudi nadaljeval. Vključil je neke novitete in najvažnejša izmed vseh je odlivanje v bron, nomadski način odlivanja. Kako se to odliva sva si oba najprej ogledala na Madžarskem in mislim, da je to bilo čudovito.”

Franc Gerič

Franc Gerič

“Verjeli ali ne, takrat sem bil počaščen, da sem kot učitelj likovne umetnosti na šoli lahko aktivno sodeloval s Ferencom Királyem, že sicer pa sva se poznala in sodelovala od prej, saj sva oba delovala na šoli. Spomnim se, da sem bil več kot 10 let predsednik sveta Galerije-Muzeja Lendava in sem določene razmere seveda poznal. Takrat so me, tudi s strani Občine, povabili k sodelovanju in Király me je nagovarjal, sam se je že pripravljal na odhod v penzijo, da se prijavim na razpis za direktorja. Še zadnji dan pred rokom oddaje sem ga vprašal, ali se več res ne bo prijavil. No, takrat so me potrdili in sem bil pred velikim izzivom. Spet smo bili trije. Skrbnik dogajanja, čistilka in jaz. Imeli smo odličen sistem, imeli smo zunanje strokovne sodelavce in brez tega bi težko celotno zadevo izpeljali.

Moja naloga je takrat bila, da ustanovimo nov zavod, saj je pred mano to bila kulturna skupnost Občine Lendava. Tukaj so domovali knjižnica, muzej, kino, zavod za kulturo, … S to skupnostjo sicer nihče ni bil zadovoljen, saj smo vsi šli po svoje. Zame je bilo izredno pomembno, da najdemo strokovni kader, ne damo od zunaj, ampak domači kader. V prvem mandatu mi to žal ni uspelo, saj kadra pač ni bilo, tisti, ki pa so bili, pa so bili zaposleni že drugje. Mi pa je to uspelo v drugem mandatu. Največja težava je bila, kako uspeti širše v našem prostoru in izven naših meja. Tukaj seveda ni bil samo izziv Mednarodna likovna kolonija, temveč kako finančno opremiti celoten zavod, da bomo lahko funkcionirali. BIli so seveda različni izzivi, a moram reči, da nas je podprl ves občinski politični kader.

Poudariti moram, da je pomagala, tudi finančno, madžarska narodna skupnost in tukaj kje smo, so bili prostori za kulturno udejstvovanje pred obstojem Gledališke in koncertne dvorane. Vse prireditve so se odvijale torej tukaj. Moram reči, da so se tukaj pojavljale razne delegacije, vsi eminentni in zanimivi ljudje in to je torej bil kulturni hram Občine Lendava. V spominu mi je ostala 21. likovna kolonija, smo recimo v Lendavo pripeljali 50 ton granita in marmorja za potrebe kiparjenja. Takrat so nastale čudovite skulpture. Povabili smo tudi kiparje iz Anglije, Japonske, … sama likovna kolonija je bila najdaljša, saj je trajala kar tri mesece. Imeli smo odlične sponzorje, domače sponzorje. Gradili smo različne zvrsti likovne umetnosti, kasneje pa smo se iz velikih, zaradi dragega kamna, preusmerili v manjše izdelke. Za tem so prišli časi, ko je likovne kolonije organiziral skorajda vsak, a smo mi galeristi imeli dolžnost, da jih zaščitimo.”

Ivan Koncut

Ivan Koncut

“Gospod Király je naredil temelje, gospod Gerič je nadaljeval, vidva Dubravko in Atilla pa tudi. To, kar vidimo sedaj po Lendavi, v skoraj vsaki javni zgradbi, ko vidimo to zunaj v parku, osnovni šoli … to je, kot je gospod Gerič dejal, neponovljivo. Lendava ima izjemne talente, izjemne danosti in moram se ozreti na minuli zaključni koncert Glasbene šole Lendava, kjer sem prav tako lahko videl, kakšne talente imamo. To Lendava mora izkoristiti, to mora vzet za svoje in za vse te talente mora skrbeti. Ta dogodek je moj prvi uraden obisk in resnično sem počaščen, da sem lahko danes z vami tukaj. Zgodovino je potrebno ohranjati, tudi to, akr je povedal, je potrebno dati na trak ali kam zapisati. V prejšnjem času smo morda storili nekaj napak, da se nismo dovolj posvetili zadevam, ki so tukaj pustile pečat, trenutno govorim o Nafti Lendava, ki je ogromno pomagala in bila tista, ki je bila gonilo razvoja in želel bi, da razmislimo, kako tudi njih obelodanimo v nekem zgodovinskem spominu. Lendavo vidim kot izreden potencial v turističnem smislu in naša skrb, skrb Občine je, da povabi ljudi, saj si v Lendavi imajo kaj za pogledati. Sam bi še želel prenesti besede češke veleposlanice ob sprejemu, ki je dejala, da take razstave, kot so tukaj pri nas (Picasso, Miro, …), bi si v Ljubljani želeli, pa jih nimajo. To ni samoumevno, to se zgodi zato, ker imamo tukaj takšne ljudi.”