Na kaj paziti, ko iščete najboljšo ponudbo za nakup vozila v tujini?

Potrošniki se vse pogosteje odločajo za nakup vozila v tujini, bodisi zato, ker kupujejo točno določen model vozila, iščejo najugodnejšo ceno ali pa zgolj zaradi večje izbire. Če se na prvi pogled nakup vozila v tujini zdi preprost, pa lahko v praksi naletimo na številne neznanke.





Pred odločitvijo za tovrstni nakup se pojavljajo številna vprašanja, kot npr., kateri dokumenti so potrebni za registracijo vozila; ali so za pot domov potrebne tranzitne registrske tablice in zavarovanje; kje je treba plačati DDV; ali za vozilo velja zakonsko jamstvo; ali tehnični pregled, ki je bil opravljen v drugi državi, velja tudi doma; kakšne so možnosti reševanja sporov s prodajalcem ali zapletov glede registracije…

Ker odgovorov na ta vprašanja ni vedno lahko najti, je Mreža Evropskih potrošniških centrov pripravila obsežno študijo, v kateri je med drugim preučevala težave, na katere potrošniki najpogosteje naletijo pri nakupu vozila v tujini, nekatere od teh pa niso neznane niti pri domačih nakupih. Poleg tega je poročilo izčrpen vir podatkov o predpisih, praksah, postopkih in pristojnih institucijah v vsaki državi članici in na Norveškem, pomembnih pri čezmejnih nakupih vozil. Na podlagi rezultatov študije so pripravljene smernice s praktičnimi nasveti za vsak korak postopka: od iskanja ponudbe, nakupa vozila do zaključka registracijskega postopka.

Kdo je prodajalec?

Izkušnje kažejo, da je potrošnikom pri nakupu vozila najpomembnejša cena, pri tem pa pogosto pozabijo na prodajalca. Ko gre za res ugodno ponudbo (morda celo takšno, za katero se zdi, da je predobra, da bi lahko bila resnična), potrošnikom predlagamo, da najprej poiščejo čim več informacij o samem prodajalcu. Preveriti je treba njegovo identiteto, sedež podjetja, kakovost informacij, ki so dostopne na njegovi spletni strani, ter izkušnje drugih potrošnikov, saj lahko tovrstna poizvedba prihrani marsikatero nevšečnost ali celo denar. Goljufije pri čezmejni prodaji vozil namreč niso redkost.

V okviru Mreže EPC se v zadnjem času npr. srečujemo s primeri prodaje vozil, ki ne obstajajo. Do tovrstnih goljufij prihaja, kadar se potrošnik zaradi oddaljenosti prodajalca ne odloči, da bi opravil ogled vozila, zato celotna komunikacija med lažnim prodajalcem in potrošnikom poteka po elektronski pošti. »Prodajalec« za rezervacijo vozila zahteva predplačilo, potrošniku pa da na voljo zgolj eno plačilno sredstvo, in sicer bančno nakazilo – pri tovrstnih nakazilih je namreč možnost povračila zelo omejena. Izkušnje kažejo, da po prejetju celotne kupnine lažni prodajalec izgine, potrošnik pa ostane brez avta. Pri kakršnihkoli nakupih prek spleta zato potrošnikom odsvetujemo uporabo tega plačilnega sredstva.

Potrošniki, ki vozilo iščejo na specializiranih spletnih platformah, morajo vedeti, da odgovornost za vsebino objavljenega oglasa nosi prodajalec vozila, saj upravljavec spletne strani največkrat zgolj omogoča objavo njegovega oglasa. Ker se pogodba sklepa med prodajalcem in kupcem, kupec morebitne zahtevke v zvezi z nakupom uveljavlja pri prodajalcu.

Kakšno je dejansko stanje in vrednost vozila?

O verodostojnosti prodajalca se lahko potrošniki prepričajo tudi, ko od njega zahtevajo podatke o vozilu: številko šasije vozila, fotokopijo potrdila o lastništvu, podatek o stanju števca. Prodajalcu, ki s podatki okleva ali pa jih poda površno, se je bolje izogniti. Pred nakupom je treba preveriti, da se vozilo prodaja z vsemi originalnimi dokumenti, zato naj potrošnik povpraša prodajalca o servisni knjigi, zgodovini vozila in ali so dostopna potrdila o registracijah. Pri tem naj ne pristaja na to, da prodajalec dokumente pošlje naknadno. Za ugotovitev dejanske vrednosti vozila se je priporočljivo posvetovati s strokovnjakom, ki bo opravil tehnični pregled vozila. Cene za tovrstne preglede se v državah EU gibljejo med 15 in 350 evrov. Potrošnik lahko po dogovoru s prodajalcem odpelje vozilo na pregled tudi k pooblaščenem serviserju.

Pogost problem so vozila, ki imajo na števcu prevoženih kilometrov prikazanih precej manj kilometrov od dejansko prevoženih. Pri teh vozilih je zgodovina pogosto zabrisana, in je težko dokazati realno stanje kilometrov, še posebej, če so kilometri prevrteni v vseh modulih, v katere se zapisujejo. Zato potrošnikom svetujemo, da ne kupujejo vozil, katerih zgodovina ni znana oziroma katerih podatki vzbujajo dvome.

Pravice zaradi napake na rabljenem vozilu se lahko uveljavljajo najmanj eno leto od nakupa

Potrošniki naj pred podpisom pogodbo temeljito preberejo in preverijo, da ne vsebuje določil, da vozilo kupujejo kot podjetje ali pa, da vozilo prodaja fizična oseba. Potrošniki naj bodo pozorni tudi na določila »videno-kupljeno«. S tovrstnimi določbami se želijo prodajalci izogniti odgovornosti za stvarne napake na vozilu, za katere v primeru rabljenega vozila v vseh državah EU odgovarjajo minimalno eno leto.

Prodajalci včasih za doplačilo ponujajo tudi dodatna jamstva. Potrošnik, ki se je za pomoč obrnil na EPC, je kupil rabljeno vozilo v Nemčiji in ob nakupu doplačal še enoletno jamstvo za primer okvare na vozilu. Ko je ob okvari klimatske naprave od prodajalca zahteval povračilo stroškov popravila pri pooblaščenem serviserju, je izvedel, da jamstvo krije le 40 % vrednosti nadomestnih delov, preostalo pa mora kriti sam. Zapletlo pa se je tudi pri povračilu te vrednosti. Potrošnik je namreč odpeljal vozilo na popravilo, ne da bi prodajalca predhodno obvestil o napaki. V takem primeru lahko prodajalec zavrne povračilo stroškov, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.
V zvezi s tem ponovno poudarjamo, da se morajo potrošniki dobro seznaniti s pogodbenimi določili, saj bodo v nasprotnem primeru težko uveljavljali svoje zahtevke.

Po izkušnjah EPC Slovenija se potrošniki, ki kupujejo vozilo v tujini, največkrat odločijo za nakup v Nemčiji, vendar ugotavljamo, da so pogosto soočeni s podobnimi težavami, ne glede na to, kje so kupili vozilo. Da bi bilo teh težav čim manj, je treba o nakupu dobro razmisliti in pri tem upoštevati različne dejavnike, ne zgolj ugodne cene.