Na današnji dan, leta 1858 se je rodil en izmed najvidnejših rojakov mesta Lendava, György (Mayer) Zala

György Zala se je rodil v meščanski družini takratne Dolnje Lendave kot György Mayer. Eden najbolj znanih, delovnih in zavzetih kiparjev na prehodu stoletja je v kiparskih stvaritvah utelesil mnoge junaške, a hkrati tragične trenutke in osebnosti madžarske zgodovine.




György Zala se je kot György Mayer rodil 16. aprila 1858 v Lendavi v meščanski obrtniško-trgovski družini. Družina Mayer se je priselila v te kraje v 18. stoletju z Bavarske. Oče je imel tovarno porcelana v Pápi (Madžarska). Mladi György je kmalu izgubil starše. O letih, ki jih je družina preživela v Lendavi, je znanega le malo. Srednjo šolo je končal v Budimpešti.

Najprej se je vpisal na tehniško fakulteto, nato pa prestopil na šolo za modeliranje in risanje. Rad bi postal slikar, toda Adolf Huszár ga je zvabil h kiparstvu. Prvo delo “K skali prikovan Prometej” mu je prineslo državno štipendijo. Leta 1879 je odšel na Dunaj in postal učenec Edmunda Hellmerja. Leta 1880 je odpotoval v München, kjer se je učil pri mojstru Josephu Knablu. Njegovo idilično plastiko “Otroka je strah” (1882) je tamkajšnja kritika lepo sprejela.

Po vrnitvi domov leta 1884 se je navezal na madžarsko prestolnico. Umetniki so tudi v tistem času radi uporabljali umetniška imena, in tako je umetnik zaprosil za priimek Zala po županiji, od koder je prihajal. Popolni razcvet umetniškega ustvarjanja Györgya Zale se je zgodil konec 19. stoletja. Njegova življenjska pot je bila bogata z uspehi, priznanji in bleščečimi vzponi, a tudi težka, naporna in polna silovitih napadov, bridkih žalitev in trpljenja.

1894 so mu poverili izdelavo spomenika ob tisoči obletnici naselitve Madžarov. Spomenik je bil odkrit leta 1929 v Budimpešti na Trgu herojev. Nekaj Zalovih znamenitih del: konjeniški kip grofa Andrássyja, kipi Ferenca Deáka, kip kraljice Elizabete, kip Marija in Magdalena. V dolgoletni plodni in uspešni umetniški karieri sta mu pozirala tudi cesar Franc Jožef in njegova soproga Elizabeta Umrl je 31. julija 1937, pokopan je na pokopališču Kerepeši v Budimpešti.

Skupaj z madžarskima kiparjema, Alajosem Stróblom in Jánosem Fadruszom, je povzdignil madžarsko kiparstvo na evropsko raven. Bil je profesor na akademiji, prijateljeval je z umetniško, politično in družbeno elito takratne monarhije, hkrati pa ostal zadržan gospod, katerega zasebno življenje je ostalo neznanka. Njegovo najbolj znano delo je nedvomno “milenijski spomenik” na Trgu herojev v Budimpešti.

Viri: GML.si, Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota