Mura: Tu se ne bo nikoli več šivalo

Tu se ne bo nikoli več šivalo. To je naslov knjige, ki jo je izdal Inštitut za novejšo zgodovino in v kateri avtorica Nina Vodopivec 13 let po prvem stečaju Mure in dve leti po dokončnem propadu nekdanjega pomurskega in slovenskega ponosa gospodarstva, ostira občutke nekdanjih Murinih delavk in opisuje spremenjeno vlogo delavstva v družbi. Knjiga je bila minuli četrtek predstavljena v Murski Soboti.




V osnutku slovenske industrijske strategije 2021–2030, ki se zavzema za pametno, zeleno in ustvarjalno industrijo, je zapisano, da je industrija (proizvodna  predelovalna dejavnost) leta 2019 ustvarila 23 odstotkov dodane vrednosti v gospodarstvu ter zaposlovala okoli 201.722 ljudi (slabo četrtino delovno aktivnega prebivalstva). Industrije v Sloveniji torej še ni konec, ima celo prostor v (družbeni in politični) viziji prihodnosti. Prav tako je tudi v številnih drugih državah po svetu.

“Namen knjige je pokazati na intimna in družbena izkustva ekonomskih preoblikovanj. Travmatična izkušnja Murinih ljudi je bila namreč tako intimna kot družbena, pa čeprav je niso izkusili vsi enako. Doživljanja sogovornic in sogovornikov sem obravnavala v povezavi s sodobnim neoliberalnim preoblikovanjem in zgodovinsko zaznamovanimi procesi. Pisala sem o psiholoških in telesnih doživljanjih izgube, ki je bila strukturno zaznamovana. Po eni strani sem opisala prelome, ki niso zarezali zgolj v poklicne identitete ljudi, temveč v njihove osebnosti. Po drugi strani pa sem odkrivala trajanja, ki so se kazala v pričakovanjih ljudi, strukturi občutenja, normah in vrednotah, na katere so se sklicevali. Prav to nas opozarja, da doživljanja družbenih sprememb ne zajamejo zgolj prelomov, ampak tudi kontinuitete in trajanja,” je uvodoma v knjigi zapisala avtorica, Nina Vodopivec.

Čeprav je stečaj tovarne prelomno zarezal v doživljanja ljudi, je šlo vendar za proces, ki se je začel dogajati, še preden je tovarna razglasila stečaj, in je trajal še več let po tem, ko tovarne ni bilo več. “Ob stečaju so bili Murini ljudje šokirani. Na šok so se lepila tudi druga čustva, predvsem žalost, sram in jeza (zaradi prevare in krivice). A vendar za družbo doživljanja in občutja delavk in delavcev niso bila sprejemljiva. Prav to je temeljni poudarek te knjige: družbeno nerazumevanje in nezanimanje za doživljanje industrijskih delavk in delavcev ter drugih zaposlenih v tovarni, kar je posledično sodoločalo njihove življenjske usode. Zadnje je med  drugim pokazala tudi neodzivnost politike, gospodarstva, strokovnjakov, raziskovalcev in širše javnosti na rezultate raziskave Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa o posledicah gospodarskega prestrukturiranja v Muri za zdravje ljudi. A vendar takšna neodzivnost ni bila povezana zgolj z Muro in doživljanji industrijskih delavk in delavcev, kar se odraža tudi v sistemski neurejenosti poklicnih bolezni in s poklicem povezanih bolezni v Sloveniji,” nadaljuje avtorica.

To ni knjiga o tovarni Mura, pa čeprav se nanjo sklicuje. Avtoričina težnja je bila pokazati doživljanja konkretnega načina deindustrializacije, ki pa so bila širša. In to ne glede na to, da je imela Mura v Sloveniji poseben prostor, prav tako pa sta bila specifična tudi odnos politike in medijev do tovarne. “Doživljanja Murinih ljudi (kar zajema tudi druge službe v tovarni, ne zgolj proizvodnjo) sem obravnavala v povezavi s pripovedmi ljudi v drugih tekstilnih tovarnah in transformacijo  materialnih razmer bivanja ter delovanja na ravni širše družbe v Sloveniji. Razlagala sem jih v povezavi s spremenjenimi zaposlitvenimi in socialnimi politikami,  neoliberalnim preoblikovanjem idejnih svetov, pozivi po kognitivno ideološkem, telesnem in čustvenem preoblikovanju ljudi. V knjigi poudarjam, da so prav te spremembe imele močan vpliv na življenja in doživljanja odpuščenih delavk in delavcev,” je še dejala avtorica.

Avtorica je ugotavljala, da je doživljanje ljudi v Muri zelo tesno prepleteno z lokalnim in regionalnim prostorom, življenjem v Prekmurju in doživljanjem Prekmurja, političnim odnosom do regije ali s tem, kako je ta občutena med tukajšnjimi ljudmi. “Na vprašanje, ki ga postavim v uvodu – kaj je ljudi v doživljanjih in  razočaranjih združevalo –, odgovarjam, da je bila izguba večplastna, kar poskušam pokazati v različnih poglavjih knjige,” zapiše avtorica. Izguba dela ni zajela zgolj finančnega primanjkljaja in družbenega razvrednotenja industrijskega dela, temveč popolno dezorientacijo ljudi. Delavke in delavci so jo doživljali kot razvrednotenje samih sebe kot subjektov, vrednih spoštovanja. Biti vreden spoštovanja pa se kaže kot osrednja človeška vrednota, ki je bila vsaj za generacijo sogovornic tesno povezana z delom. Šok ljudi ob stečaju Mure, ki ga avtorica obravava kot kolektivno čustvo, pa čeprav ga niso vsi občutili enako, je pokazal na globoke vplive konkretnega načina prestrukturiranja v Muri. Tovarna je bila v določenem časovnem obdobju totalna družbena institucija, v pomenu, ki ga je zagovarjal sociolog in antropolog Marcel Mauss. V prevladujoči paradigmi industrijske modernizacije, predvsem pa v samoupravnem socializmu, je namreč tovarna v temelju strukturirala ritme, življenja, ljudi, in to ne zgolj delavk in delavcev, temveč tudi tistih, ki v tovarni niso bili zaposleni. Vezi med tovarno, zaposlenimi in širšo regijo so bile utelešene in so postale sestavni del delavk in delavcev.

“V javnosti je bilo obžalovanje Murine usode sicer prisotno, a hkrati umeščeno v glasen diskurz tržne in politične racionalnosti, v skladu s katerim je bil zaton industrije sestavni del moderne deindustrializacije, preživetje t. i. zdravega jedra Mure pa hvalevreden uspeh prestrukturiranja. Zato še posebej poudarjam, da je treba na delavke in delavce gledati kot na konkretne posameznice in posameznike z imeni, prelomne dogodke, kot sta bili izgubi dela in tovarne, pa obravnavati v življenjski perspektivi posameznice; ob bivanjskih razmerah, družinskem položaju, zdravju ipd. Takšen vpogled nam tudi kaže, da je bilo za posameznico po stečaju pomembno zapolniti vrzeli, ki so nastale zaradi izgube tovarniškega dela: si povrniti spoštovanje, se ponovno angažirati, zapolniti težnjo po koristnosti, dajanju, vključenosti, pripadnosti in medsebojni skrbi. V knjigi torej poudarjam, da je tovarniško delo pomembno obravnavati z več vidikov, in ne le v povezavi s prevladujočo družbeno paradigmo. Zato raziskujem delo v proizvodnji skozi utelešeno, afektivno in senzorično izkušnjo,” je zaključila avtorica.

O avtorici

Raziskovalno se posveča procesom postsocialistične transformacije, predvsem načinom, kako makro spreminjanja doživljajo in jih sooblikujejo industrijske delavke in delavci. Njeno raziskovalno delo sega na področje študij spomina, spola, delavstva in dela, socialne, historične ter ekonomske antropologije in metodologije antropološkega raziskovanja.

– Študijsko se izpopolnjuje na mednarodnih konferencah in aktivno sodeluje na mednarodnih projektih.
– Zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino od leta 2006
– 2006: Doktorat znanosti (socialna antropologija), ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani.
– 2001-2006: mlada raziskovalka na Fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH v Ljubljani.
– 1999: Univerzitetna diploma iz etnologije in kulturne antropologije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.

FOTO: RTV Slo