Likovnica in literatka iz Hotize, Slavica Zver, izdala knjižico, za katero je sama risala in pisala …

Čeprav leto 2020 iz znanih razlogov ni bilo namenjeno niti ljubiteljskim kulturnim ustvarjalcem, so kljub temu v JSKD OI Lendava veliko delali in tudi naredili. To še posebej velja za likovne in literarne ustvarjalce, ki so izdali kar nekaj knjižnih, zlasti pesniških del, pod katera so se podpisali avtorji Jana Magdič, Slavica Zver, Marjan Vidovič, … sicer člani Literarne skupine Pobiralci rose, zaostajali pa niso niti na likovnem področju.




Mentorica in nekakšna “neuradna” arhivarka omenjene literarne skupine Olga Paušič, skrbno hrani vse gradivo, da je pri roki. Piše tudi sama, saj je za njo že 15 knjižnih objav. Kljub vsemu in nenakolnjenemu letu 2020, je vsem domačim avtorjem z veseljem napisala komentarje/uvodnike v knjige, katere je mimogrede financiral JSKD. Zadnja izmed omenjenih knjig je pesniška zbirka Šopek spominov, za katero je vse pesmice napisala in jih likovno opremila vsestranska kulturnica Slavica Zver iz Hotize. V zbirki zbranih 72 pesmi odraža avtoričino intimo, čustvovanje, odnos do sveta, okolja in soljudi. Sama pravi, da “so osrednje teme moje poezije ljubezen, podobe iz narave in medčloveški odnosi, vse to, kar mi pomeni vir ugodja, lepote in bolečine.“ Pesmi so nastajale vrsto let, kar je mogoče začutiti tako v jeziku, slogu, izbiri besedišča in metaforiki. Razporejene so v tri sklope: Spomini (22 pesmi), Življenje je ljubezen (24) in Utrinki (26). Za knjižico, katero je izdala Zveza kulturnih društev Lendava, so uvodne misli napisali: Olga Paušič, Branko Gajšt, ter avtoričini hčerki Ksenija Bakan Zver in Janja Zver.

Čeprav gre bolj ali manj za ljubiteljsko likovno in literarno ustvarjalko, je Slavica Zver pri vsem kar počne, prava profesionalka. To sta ocenili tudi hčerki Ksenija in Janja, ki sta v uvodniku v knjižico med drugim zapisali, kako je v Slavici dolgo tlela želja, da bi izdala svojo pesniško zbirko. “Tlela je počasi, a vztrajno, kakor počasi tli žerjavica v vročem kaminu. Tako je tudi v tebi tlela tiha želja, ob tem pa so nastajale tvoje čudovite pesmi. Nastajale so trenutku primerno – včasih žalostne in tihe, drugič spet radostne in vesele. Že kot majhni deklici sva odraščali ob tvojih besednih igrah. Se še spomniš, ko si nama prebirala pravljice in pesmice in smo ob večerih zapeli skupaj? Tudi marsikatero tvojo pesem sva si zapomnili in jo ob priložnosti deklamirali na proslavi. To nama je bila neprecenljiva popotnica za življenje. Dota, ki jo nosiš v srcu in ima korenine v ljubezni, toplini in spoštovanju. Hvala ti za to. Napočil je dan, ko z drhtečimi prsti listaš po svoji zbirki pesmi. Zbirki, ki je kot pisan travnik, kjer je vsaka roža enkratna in posebna, kot so vsaka zase posebne tvoje pesmi, vsaka diši drugače in vzbuja srčne spomine. Naj ti bo ta pesniška zbirka v ponos in majhen kamenček v mozaiku izpolnjenih želja,” sta uvodoma zapisali hčerki Ksenija in Janja.

Omenjena Olga Paušič, pisateljica, scenaristka, upokojena učiteljica, prvo pesniško zbirko Slavice Zver, katero jo doslej srečevala predvsem na razstavah ljubiteljskih likovnih ustvarjalcev, ocenjuje kot Ljubezen ljubezni. Zanj sta čopič in platno – enako kot poezija – njeni dolgoletni ljubezni. Sama pravi, da sta področji ustvarjanja – likovna umetnost in pesništvo – zelo tesno povezani, kot bi imeli skupne korenine, ki se prijazno prepletajo in ugodno vplivajo ene na druge. “Najmočnejša motivacija, ki jo žene pri ustvarjanju, pa je ljubezen, kajti življenje brez ljubezni je puščava, praznina! Ljubezen, ki je zelo raznolika: od tiste do staršev, partnerja, otrok in vnukov, do ljubezni do narave, sočloveka, prijateljev, vsega lepega, kar nas obdaja. Od prvih literarnih objav v srednješolskem dijaškem glasilu in Vestniku je preteklo veliko let, bila so obdobja, ko njeno pero ni hotelo gladko drseti po papirju, ko je stala pred prelomnimi življenjskimi odločitvami, tako se je intenzivneje predajala pesnjenju zadnjih šest let, ko je bila članica literarne skupine Pobiralci rose. Tu se je našla in našla med sodelujočimi kar nekaj sorodnih duš, ki so pomembno prispevale k njeni umetniški rasti, jo motivirale in spodbujale, da je objavila kakšno pesem tudi na straneh lendavske multikulturne-družboslovne-literarnoumetnostne revije Lindua in seveda v vseh sedmih zbornikih Pobiralcev rose,” poudarja Paušičeva.

Zverova je sicer po poklicu pedagoška delavka, ki je bila že po tej plati “zastrupljena,” obsojena biti ustvarjalna na več področjih. Zaposlena je bila na Srednji strojni in tekstilni šoli Murska Sobota, kasneje pa na eni od soboških osnovnih šol. “Biti učitelj ni mačji kašelj; pogosto brez bujne domišljije in ustvarjanja učencem zanimivih besedil, gledaliških tekstov, izmišljanja prigod in humoresk ne dosežeš zanimanja mladih in strasti do osvajanja novih znanj in spoznanj. Tako je v avtorici rasla velika želja po delovanju na področju ljubiteljske kulture, želja dosegati uspehe, se predstaviti občinstvu, kar se je letos odrazilo z njeno prvo pesniško zbirko, obarvano s fotografijami njenih likovnih del. Zelo si jo je želela, zbirko namreč, kajti pomeni ji osebno zmago in priznanje, poklon njeni duši in vsem, ki so ji blizu,” je med drugim pripisala Olga Paušič.

“Ko govorimo o ljudeh z velikim občutkom za estetiko in naravo, potem med te ljudi sodi tudi gospa Slavica. Kot slikarka ima dober občutek za barvo in kompozicijo. Njena posebnost so tihožitja s cvetjem ter izvirni inserti iz narave. Poznamo jo tudi kot dobro organizatorko likovnih srečanj, ki so se odvijala na Hotizi, pri Copekovem mlinu v Mali Polani in ob reki Muri. Njene barve so včasih kot pesem, zato so ji le-te verjetno pomagale stopiti tudi v vrste pesnikov,” je knjižico kratko likovno “ocenil,” slikar Branko Gajšt.