Letos mineva 130 let, odkar je takratna Dolnja Lendava postala Velika občina Dolnja Lendava

Letos mineva 130 let, odkar je takratna Dolnja Lendava postala Velika občina Dolnja Lendava. Pisal se je datum 1.7.1891, ko je Ministrstvo za notranje zadeve dovolilo preoblikovanje Dolnje Lendave v Veliko občino. Naloge Velike občine Dolnja Lendava (Alsólendva Nagyközség) so bile: izdajanje odločb in statutov, nadzor občinskega premoženja, določitev in pobiranje občinskih davkov, skrb za občinske ceste, prevozna sredstva, šolske zgradbe, žandarmerijo, gasilstvo in reveže).




Temelj nove upravne ureditve po letu 1848 so postale občine, katere so dobile podlago za nastanek s “provizoričnim zakonom o občinah” dne 17.3.1849. Šlo je za krajevne občine, ki pa so bil sestavljene iz več katastrskih občin. Prekmurje je bilo v času nastajanja občin v letu 1850 razdeljeno na dve županiji z okraji. Tako je okraj Murska Sobota pripadal Železni županiji s sedežem v Szombathelyju, okraj Lendava pa županiji Zala s sedežem v Zalaegerszegu. V županiji Zala je bilo v obdobju 1790 in 1848 šest okrajev: Tapolca, Szántó, Kapornak, Egerszeg, Lövő in Muraköz. Leta 1849 je prišlo do spremembe, in sicer pustili so okraje Egerszeg, Tapolca in Nagykapornak ter poleg teh ustanovili tri nove: Dolnjo Lendavo, Sümegy in Nagykanizso. Sedež vsakega okraja je bilo mesto, ki je imelo največ prebivalcev in se je nahajalo na stičišču pomembnih prometnic.

Leta 1867 ob nastanku Avstro-Ogrske je območje Prekmurja spadalo v okvir ogrske države, katere upravna delitev se je razlikovala od avstrijskega. Pa podlagi zakona z dne 19. 5. 1868 o ustroju političnih upravnih oblastev, ko je prišlo do dokončne ločitve sodstva in uprave, so ponovno oživela okrajna glavarstva (1868-1918). Kar za območje današnjega Prekmurja pomeni okrajno glavarstvo Murska Sobota, okrajno glavarstvo Lendava in območje sodnega okraja Monošter.

Zakon o občinah je Madžarska sprejela leta 1871. Glede na pravni status so obstajale male občine (madžarsko: kisközség), velike občine (madžarsko: nagyközség) in mesta z urejenim svetom oz. magistratom (madžarsko: rendezett tanácsú városok). Male občine zaradi svoje gospodarske šibkosti niso mogle same izvrševati svojih nalog, niso imele svojega notarja in tajnika, ampak so se z drugimi malimi občinami povezovale v notarišije, ki so vzdrževale skupnega notarja. Notarišije so bile bili posebnost v madžarskem delu monarhije.

Po zakonu o občinah so vsi prekmurski kraji dobili status malih občin in so se povezovali v notarišije. Izjema je bila Dolnja Lendava. Le- ta je leta 1890 pri podžupanu županije Zala vložila prošnjo za preoblikovanje v veliko občino. Med razlogi je navedla tudi dejstvo, da notar zanemarja zadeve Dolnje Lendave, saj je imela skupnega notarja z naselji Čentiba, Dolina, Petišovci, Dolga vas, Mostje in Banuta. Prošnji je priložila tudi vse potrebne podatke za izpolnitev pogojev, ki jih je določal zakon, ter dodala, da tako preoblikovanje želi tisti del prebivalcev občine, ki skupaj plačuje več kot polovico direktnih davkov. Dne 1.7.1891 je Ministrstvo za notranje zadeve dovolilo preoblikovanje Dolnje Lendave v veliko občino. Naloge Velike občine Dolnja Lendava (Alsólendva Nagyközség) so bile: izdajanje odločb in statutov, nadzor občinskega premoženja, določitev in pobiranje občinskih davkov, skrb za občinske ceste, prevozna sredstva, šolske zgradbe, žandarmerijo, gasilstvo in reveže.

V obdobju dualizma je prišlo do bistvenega poslabšanja položaja Slovencev in njihovih možnosti za svoboden narodni razvoj na ogrski strani, kar se manifestira tudi skozi zakon o poimenovanju občin in drugih krajev, s katerim so v letu 1889 “pomadžarili” vsa slovenska krajevna imena.

Madžarske uprave v Dolnji Lendavi je bilo konec s prvo svetovno vojno in razpadom Avstro- Ogrske.