Legenda o Jožetu Vratarju – lendavskem Robin Hoodu

Zgodbo o Jožetu Vrataru, ki je bil rojen med letoma 1890 ter 1895 v Lendavskih goricah in ustreljen 1937. leta, še zmeraj poznajo starejši občani Lendave in okoliških krajev, vendar so pripovedi že zdavnaj presegle možnost preverljivih dejstev. Čeprav gre za legendo je bil Vratar resnična osebnost, ki je zaslovel po svoji dvojni vlogi, po eni strani je bil razbojnik in ropar, ki je odprl vsako ključavnico, ki je varovala premoženje bogatih trgovcev, zlatarjev, odvetnika in drugih petičnežev v Lendavi in bližnji okolici, slovel pa je tudi po svoji radodarnosti in empatiji do revnih in pomoči potrebnih, s katerimi je delil svoj plen in kateri ga tudi nikoli niso ovadili oblastem, ki so ga preganjale. Članek je pripravil Franc Koren.




Začel je ropati in postal “neviden”

Redke živeče priče se Vratara še spomnijo iz otroštva, tako tudi Štefan Toplak iz Lendave. Povedal je, da je bil še otrok, ko je Vratar mimo njihove hiše, ki je bila povsem na začetku mesta s smeri Dolge vasi, hodil domov v Lendavske gorice. “Mi otroci smo se ga bali in se skrivali pred njim, čeprav nikoli in nikomur ni naredil nič slabega,” je povedal Toplak. Spomnil se je tudi, da je Vratar vedno nosil črn klobuk, črno obleko in črno srajco, o njem pa je Toplak vedel povedati tudi to, da je imel rad revne. Še več ljudi pa se ga spominja po pripovedovanju svojih prednikov ali znancev, vendar so največ verodostojnih podatkov o njem prispevale tri priče, med njimi tudi Marija Baša iz Lendavskih goric (1917 – 2012) in Štefan Utroša iz Lendave. Njihove pripovedi so v svojem soskladju potrdile osnovno zgodbo, čeprav en za drugega niso vedeli.

Že kot otrok neukrotljiv

Jože Vratar naj bi se rodil v Lendavskih goricah, v cimprani hiši ob sadovnjaku in vinogradu. Stala je v bližini križnega znamenja pred nekdanjim vaškim domom, po besedah Štefana Utroše pa naj bi hišo podrli v 40. letih prejšnjega stoletja. Njegova družina naj bi domnevno izvirala iz Slovaške, starši pa naj bi bili evangeličani. Ukvarjali so se s kmetijstvom in vinogradništvom, tako kot tudi njihovi sosedje, s tem, da naj bi Vratar živel le z materjo. Utroša se spominja, da so ljudje o njem govorili, da je že kot otrok bil neukrotljiv in to celo tako, da ga je mati, ko je šla na delo, z vrvjo privezala k mizi, a jo je ta pregrizel in zbežal. Okoli vratu naj bi imel tudi obešeno škatlico, morda škatlico od vžigalic, v kateri naj bi bil listek z njegovim imenom in domačim naslovom ter prošnjo matere, da če ga bi ga kdo našel tavajočega, naj ga pripelje domov.

Domačinom listka seveda ni bilo potrebno brati, saj so majhnega Vratara tako ali tako že vsi poznali. “Ljudje pa so o njem govorili tudi veliko neumnosti,” je povedal Utroša. Pogovori o njem so namreč tekli na trgatvah ali ob kmečkih opravilih, na primer ličkanju koruze ali česanju perja, ko je torej domišljija imela prosto pot. Iz te vreče naj bi bila vzeta tudi pripoved, da je Vratar kot otrok dobil očala, najverjetneje zato, ker je škilil, in so mu zato napovedovali, da bo postal doktor. “Moj oče ni hotel govoriti o njem, ker je poznal nekaj njegovih sosedov in se ni hotel spuščal v to,” je povedal Utroša, ki iz pripovedovanj drugih še danes pomni veliko podrobnosti o njem. Najverjetneje je Vratar v Lendavi opravil vajeniško dobo pri enem od kovaških mojstrov. Po ljudskem pripovedovanju je bil prijetnega videza, s črnimi lasmi in brki in naj bi marsikateri mladenki vedel zmešati glavo, da se mu je predala in tudi zanosila, a se slednji ni nikoli poročil.

Nihče ne ve, zakaj je postal vagabund

Nekaj časa naj bi Vratar veljal za spoštovanega človeka in takrat so ga ljudje tudi ob belem dnevu veliko videvati, ko pa je začel ropati pa je postal “neviden.” Čez dan se je skrival, ker so ga iskali žandarji, ponoči pa ga ljudje niso prepoznali oziroma se jim je precej uspešno izmikal. Nihče od pripovedovalcev ne ve, zakaj se je njegovo ravnanje spremenilo, torej, da je iz spoštovanega človeka postal vagabund in začel ropati. Po glasu, ki se je širil o njem, bi mu nekoč rekli tudi “bečar.” Glede na to, da pa so se v tistem času tudi v Lendavi začele širiti socialistične ideje, je mogoče domnevati, da jim je sledil in na svoj način iskal socialno pravičnost.

Kdaj natančno je začel vlamljati in ropati ni znano, oblastem pa je postal kmalu sumljiv zaradi bogatih daril, ki jih je kot birmanski boter dajal svojim varovancem. Boter, takšen ali drugačen, naj bi bil več kot štiridesetim ljudem v glavnem iz Lendavskih goric, podarjal pa je zlate ure, verižice, prstane in drugo, s čimer so se hvalili birmanci, v teh predmetih pa so potem nekdanji lastniki prepoznavali svoje stvari.

Ključavnice odpiral za stavo

Znano je tudi, da je Vratar v mestnih gostilnah za stavo odpiral vse ključavnice, ki so mu jih prinašali ljudje. Po navadi jih je pokril z krpo ali robčkom in ključavnico s svojimi pripomočki odklenil ne da bi lastnik le-te videl kako. S stavami je torej služil denar in se hkrati izpopolnjeval v tehniki odpiranja ključavnic. To mu je koristilo zlasti ponoči, ko je bil na roparskih pohodih in je delal v zavetju teme. Vratar je ropal brez razbijanja vrat, tako, da je ključavnico odprl in jo potem tudi za seboj zaprl, tako, da sledi vloma ni bilo, dokler niso opazili, da manjka blago.

Razen vrednih predmetov je kradel tudi ostale stvari, še posebej iz trgovin s špecerijo in jih potem delil naokrog, najraje mladenkam in družinam, kjer je bil boter in, ki so ga večkrat skrivale pred oblastjo. Krožijo tudi zgodbe o tem, da je imel nezakonskega sina oziroma kar nekaj nezakonskih otrok in da so bili možje vse bolj ljubosumni nanj, zato naj bi bilo le vprašanje časa, kdaj ga bo kateri od njih tudi ovadil oblastem.

Skrivališče v grobnici

Zaradi vse pogostejših ropov so žandarji imeli nalogo, da ga čim prej privedejo pred sodišče. Vratar si je zato eno od skrivališč omislil v grobnici na pokopališču pri Sveti Trojici v Lendavskih goricah. Za pribežališče si je izbral grobnico ob robu pokopališča, ki stoji še danes. Gre za enega večjih zidanih grobov z dvojno kamnito ploščo. Na vrhu nagrobnika je kip dveh otrok in je še danes prepoznan kot eden najlepših spomenikov sakralne dediščine. Vhod v grobnico si je izkopal ob strani, luknjo pa zakril z okrasnim zimzelenim grmom, pušpanom. V grobnici je v glavnem skrival svoj plen in v njej tudi večkrat prenočil. Prav tako mu je po ljudskem pripovedovanju večkrat služila kot skrivališče na begu pred žandarji. Menda naj bi celo posedali na njej in tuhtali, kam je lahko naenkrat izpuhtel. Zelo hitro je menjaval tudi lokacije, tako, da ko so žandarji dobili sporočilo, da je Vratar spet na delu in so odhiteli tja, ga tam več ni bilo, ampak je že bil nekje drugje, pogosto tudi na Madžarskem. Prestopiti mejo med dvema svetovnima vojnama sploh ni bilo težko, saj so nekoč obstajale številne poti med goricami in v gozdu, ki jih ljudje po drugi svetovni vojni več niso uporabljali.

Bežal pred žandarji

Vratara ni izdal nobeden od domačinov. Pravijo, da zaradi njegove radodarnosti, saj je vsako uslugo bogato poplačal z denarjem ali z blagom ali zaradi strahu, ker naj bi vedeli, da je imel zmeraj pištolo za pasom. Spet drugi vedo povedati, da običajno ni nosil orožja oziroma ga ni nikoli uporabil. Čeprav žandarji Vratara niso nikoli ujeli pri ropu, pa so mu nastavljali zasede in ga čakali na mestih, za katere so slišali, da se tam zadržuje. Enkrat so mu zasedo nastavili tudi pri Sveti Trojici. Ko se je približal grobnici, v kateri je imel skrivališče, so ga žandarji naskočili, vendar jim je uspel pobegniti. Sledili so mu, ko je bežal preko potoka Ledava proti Trimlinom. Ob robu vasi pri potoku Črnec je Vratar splezal na vrh ogromnega hrasta, da bi na ta način zmedel zasledovalce, vendar so ga opazili. Ker naj bi žandarji vedeli, da je oborožen in ker po klicih, da naj se preda, ni hotel splezati z drevesa, naj bi ga eden od njih ustrelil v prsi. Toda Utroša se spominja, da so ljudje pripovedovali o tem, da je imel Vratar med redarji pomočnika, ki naj bi ga varoval, medtem, ko je on ropal. Žandar Vratara naj ne bi ustrelil do smrti, ampak naj bi to storil prav ta redar, ki je prihitel za žandarji. Bal se je namreč, da bi ga Vratar izdal.

Ostala je razglednica

O dogodku obstaja dokument in sicer fotografija-razglednica, ki jo ima v lasti Lendavčan, član društva zbirateljev Pomurja “Lindva,” Marjan Cojhter, na kateri leži pod drevesom mrtev moški z gostimi črnimi brki – Jože Vratar. Kdo je posnel fotografijo ni znano, morda kdo, ki je sodeloval pri hajki ali pa so po uboju poklicali pogrebnika in zdravnika, kot je bilo tedaj v navadi, in so s fotografijo dokumentirali kraj dogodka in ubitega.

Vratara so pokopali na srednjem lendavskem pokopališču, ob robu pokopališča takoj za vhodom na desni strani in sicer v neoznačen grob. Na njem je rasel pušpan, prav takšen, s kakršnim si je zakrival vhod v skrivališče pri Sv. Trojici.

Po ljudskem pripovedovanju je bil pogreb opravljen brez križa in časti, in ko so grobarji dajali krsto v jamo naj bi enemu od njih spodrsnilo in je padel na njo, tako da je truplo, padlo iz krste. Čeprav mnogi Vratara sploh niso poznali, je njegov lik med ljudmi še nekaj časa buril domišljijo in bolj za zabavo kot zares so se tudi spraševali, kaj pa če se bo vrnil. Na ta način so denimo tudi ustrahovali otroke, če so bili poredni, in jim govorili, da jih bo Vratar odnesel v grobnico in jih zaklenil vanjo.