Ježkova nagrada za leto 2020 Vladu Kreslinu

Ježkova nagrada je nagrada, poimenovana po Franetu Milčinskem – Ježku. Podeljuje jo RTV Slovenija v želji, da bi vzpodbudila izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha. Samo ob obletnicah RTV Slovenija podeli tudi Ježkovo nagrado za življenjsko delo.




Na razpis za nagrado, ki jo že dvaintridesetič podeljuje RTV Slovenija z željo, da bi vzpodbudila izvirne dosežke in nagradila opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha, je prišlo več izjemno kvalitetnih predlogov. Po skrbnem pregledu, vsebinski razpravi in odgovornem tehtanju o izvirnosti kandidatov z različnih področij delovanja se je žirija v sestavi Gabrijela Gruden, Gregor Dekleva, Aleša Valič, Mitja Rotovnik, Branka Bezeljak, Gašper Salobir in predsednik žirije Slavko Hren na koncu odločila, da Ježkovo nagrado za leto 2020 prejme glasbenik, pesnik, skladatelj in kantavtor Vlado Kreslin.

Obrazložitev predsednika žirije Slavka Hrena

Sam zase rad reče, da je »pesmar«. Če poimenovanje vsega, kar počne, »prevedemo«, je naštevanje veliko širše: glasbenik, skladatelj, ljudski trubadur – kantavtor, pisec besedil in poezije, občasno tudi književni avtor in igralec v gledališču, pred televizijskimi kamerami in na filmu. Biografija je izjemno bogata, izpostavljamo samo poudarke, na katere je žirijo opozorila kandidatura za nagrado.

Vlado Kreslin že več kot štirideset let s svojim delovanjem pušča izjemen pečat v programih nacionalnega radia in televizije, v širši slovenski kulturi in je v marsičem pravi nadaljevalec duha Franeta Milčinskega Ježka. In ljubljenec občinstva. Že desetletja iz leta v leto, iz dneva v dan živimo v objemu njegove glasbe, verzov, prepoznavnega vokala in vrednot, ki so hvalnica svetu, ki ga je prehodil skoraj v enem dihu, svetu, v katerem bi rad ostal za zmeraj.
Kreslin, letnik 53 prejšnjega stoletja, rojen Beltinčan, je glasbenik in avtor, je performer in trubadur panonskih ravnic, multietničnosti, človeške skupnosti in solidarnosti. Glasbeno pot je začel leta 1970 v ansamblu Apollo, v Murski Soboti je igral v Špirit groupi, med študijem v Ljubljani pa v Horizontu in skupini Avantura. Širša javnost ga je opazila leta 1980, ko je s skladbo »Dan neskončnih sanj« zmagal na Slovenski popevki. Leta 1983 se je pridružil skupini Martin Krpan in z njo ustvaril legendarni LP »Od višine se zvrti« in vrsto političnih songov, ki so vedno znova aktualni in družbeno-kritično še vedno živi:« Ovce«, »Nocoj bomo mi prižgali dan«,«Mali bogovi«, »Napačnega človeka imate« in drugi.

Leta 1991 je izšel presežni CD »Namesto koga roža cveti«, leto pozneje pa je povezal svojo ustvarjalnost z glasbeniki iz skupine Beltinška banda in vso slovensko sceno obarval s »Spominčicami«, panonsko dušo in duhom izvirnega Prekmurja. Postal je ljubljenec širokega občinstva, posluša ga staro in mlado, mesto in podeželje, intelektualci in preprosti ljudje. Kot nekoč Ježka. In tudi številne Kreslinove pesmi so skoraj ponarodele. Spomnite se samo »Tiste črne kitare«, »Od višine se zvrti« in tudi najnovejše »Vse se da«. Njegove pesmi postajajo obvezen repertoar vsake proslave, osebnega praznovanja, intimnega požvižgavanja ob dobrem počutju in vzpodbuda za vstop v nov dan. Svet Kreslinove poezije je kot svet na dlani. Pot se začenja v njegovi notranjosti, spreminja se v cesto, celo reko. S poezijo, ki jo duša poje in duh izgovarja, kljubuje in presega naveličanost, dolgčas in plehkost utrujajoče vsakdanjosti. Zgoščene besedne podobe niso hvalnica umetnosti, ne povzdigujejo kulture, ampak častijo življenje sámo. Kreslin se ne trudi ugajati, nasprotno – zelo daleč je od tega. V njegovih pesniških utrinkih ni sledi agresivnosti, nelagodnosti, nihilizma, ki so sicer v okolju veliko bolj prisotni. V poeziji je našel poti, ki so samo njegove in za katere se zdi, da so neodkrite čakale prav nanj.

Če je Kreslin – pevec trdno zvezan s specifično prekmursko grenko-sladko melanholijo, če toliko njegovih pesmi zaznamuje nekoliko razčustvovano hrepenenje po odnosih, krajih in časih, v katere se po vsem sodeč ni mogoče vrniti, pa Kreslina – pesnika v odnosu do preteklega odlikuje blag, a tudi treznejši samoironični humor. Svoje pesniško poslanstvo je že skoraj kot oporoko ubesedil v eni najlepših pesmi »Dokler se srce ne ustavi«:

Dokler se srce ne ustavi,
do takrat ti bom pel.
In našel stvari v glavi,
ki jih ne bi smel.

Ko pa zakliče glas,
da je prišel čas,
zapojem vam še o roži,
ki cveti za nas.

Vlado Kreslin je zanesljivo avtor, ki nedvomno žlahtno sledi tradiciji Ježkovega izročila in s svojim avtorskim delom prinaša v slovenski kulturni prostor duh svobode, solidarnosti, tolerantnosti in radosti življenja.

Predsednik žirije Slavko Hren dodaja: »Vem, da med sodobniki, ki se kot on ukvarjajo z glasbo in pišejo poezijo, najbolj spoštuje Boba Dylana, tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost. Kreslin ga je tudi osebno spoznal, saj so Martini Krpani na koncertih v Ljubljani 91. in leta 2008 z Malimi bogovi na Hrvaškem koncertirali na istem odru. Sem predrzen, če glasno razmišljam: ni čudno, da vidim podobnosti in sem ponosen, da imamo med slovenskimi ustvarjalci svojega Boba Dylana, ki misli, piše in poje v slovenskem jeziku.«

K sreči za razliko od mnogih glasbenikov svoje generacije ne ohranja kariere samo z nostalgičnim preigravanjem starih skladb, vedno znova preseneča z novimi stvaritvami, celo bolj razigranimi kot so tiste izpred desetletij, z bolj optimističnimi in bodrilnimi v kriznih časih predrugačenega sveta. Naj se vsak dan začne s Kreslinovo »Vse se da« in dan bo lepši …

Letos bodo nagrado podelili v nedeljo, 25. oktobra, v oddaji Vikend paket v neposrednem prenosu ob 17.20 na TV SLO 1.