FOTO: Predstavitev strokovne brošure Kratka zgodovina čebelarjenja v Lendavi in okolici

Ob 100. obletnici Čebelarskega društva Lendava so sinoči na letnem odru Gledališke in koncertne dvorane Lendava predstavili publikacijo z naslovom “Kratka zgodovina čebelarstva v Lendavi.” Na letnem odru sta publikacijo predstavila Ladislav Bagladi in urednica, Judita Csuka Zagorec. Prisotni so si ob tem ogledali še dokumentarni film o čebelarskem društvu Lendava.




“Publikacijo o zgodovini čebelarjenja izdajamo ob praznovanju 100-letnice delovanja Čebelarskega društva Lendava. V Čebelarskem društvu Lendava smo pred desetimi leti, ob praznovanju 90-letnice delovanja društva, izdali obširen zbornik, v katerem smo podrobno predstavili delovanje društva od ustanovitve leta 1921. Ker pa se je čebelarjenje v naših krajih začelo veliko prej, nas je zanimalo tudi dogajanje v obdobju pred prvo svetovno vojno. V iskanju informacij o tem je naš kolega čebelar Ladislav Bagladi na Madžarskem naletel na knjigo Zgodovina ljudskega čebelarstva avtorice Edit H. Kerecshyi, ki podrobneje opisuje zgodovino čebelarjenja na Madžarskem in s tem tudi na območju Lendave. Celotno Prekmurje je takrat bilo sestavni del zgodovinske Madžarske. Iz te knjige in druge madžarske strokovne literature je dr. Judit Zdgorec-Csuka sestavila povzetek, ki zajema čebelarjenje v Lendavi in okolici. Gre za pomemben dokument, ki gotovo ni zadnji v našem odkrivanju zgodovine. Dejstvo je, da se je čebelarstvo na tej strani Mure razvijalo drugače in počasneje od ostalega dela Slovenije, kjer so slovenski čebelarji na čelu z Antonom Janšo bili nosilci razvoja na dunajskem dvoru. V nadaljevanju je, tudi zaradi aktivnega delovanja društev, ta razvojni zaostanek bil zmanjšan ali povsem izničen. Zahvaljujem se vsem, ki so kakorkoli pripomogli k nastanku in izdaji te zanimive publikacije,” je dejal Štefan Cigut, predsednik ČD Lendava.

“Na podlagi raziskav Edit H. Kerecsényi lahko povemo, da je v Nagykanizsi in širši okolici, kamor je v času zgodovinske Madžarske spadalo tudi Prekmurje, torej v Zalski županiji bilo ljudsko čebelarstvo že na začetku 12. stoletja eno izmed pomembnih panog kmetijstva, saj je bila desetina, ki so jo pobirali od čebelarske dejavnosti, zagotavljala lastnikom dober dohodek. Čebelarstvo je bilo po vsej verjetnosti tudi razširjeno, saj na to nakazujejo tudi nekatera ohranjena krajevna imena, kot so Márcadó, Mézadó, Méhes, po vsej verjetnosti pa je obstajalo tudi gozdno čebelarstvo, čeprav tega z gotovostjo ne moremo dokazati.

Pomen te gospodarske dejavnosti je bilo tudi v času turške nadvlade nespremenjeno velik, čeprav je zaradi večdesetletnega vojskovanja tako na posestvih zemljiških gospodov kot na tlačanskih kmetijah bilo uničenih veliko dobro oskrbljenih čebelnjakov. V tem obdobju so bili najbolj razširjena oblika čebeljih bivališč koši, ki so jih držali tako pod milim nebom kot tudi v zgradbah.

Po osvoboditvi je čebelarstvo doživelo velik razcvet tako pri gospodih kot pri tlačanih. Njegov pomen se je znova začel manjšati po drugi polovici 17. stoletja, vzrok zato pa lahko iščemo predvsem v tem, da so se zelo skrčila območja paše za čebele, zmanjšale pa so se tudi možnosti trženja ter tudi volja kmečkega prebivalstva, da bi se ukvarjali s čebelami. O gozdnem čebelarstvu je iz teh časov ostalo le malo pisnih virov. Iz teh lahko sklepamo to, da je čebele oziroma med iz drevesnih dupel lahko pobral in odpeljal kdorkoli. O tem, ali so taka drevesa na našem območju označevali, nimamo podatkov. V hišnih čebelnjakih so uporabljali koše, pletene iz vej ali srobota, način vzgoje pa je bil podoben kot v drugih pokrajinah v državi. O čebelarstvu našega območja ne obstajajo nobene ilustracije ali risbe, na starodavni način čebelarjenja pa lahko sklepamo iz velikega števila različnih, predvsem apotropskih postopkov oziroma vraževernih dejavnosti in tradicij, povezanih s plodovitostjo, kar je ljudsko verovanje ohranilo vse do modernih časov. Večina teh je povezanih z božičnimi prazniki, s spomladanskim pašnim izpustom in rojenjem, v delu teh pa je občuten tudi vpliv čebelarskih knjig, ki so postajale splošno znane od 18. stoletja.

Dikalni popis dolnjelendavskega posestva Esterhazyjevih iz leta 1703 nakazuje tudi na to, da se je prebivalstvo ukvarjalo pretežno z živinorejo, poljedelstvo pa je bilo neznatno. Evidentiranih panjev je bilo že na prvi pogled manj, kot je to bilo na sosednjih področjih v preteklih letih, saj so popisali le 619 panjev pri 1131 gospodarjih in vdovah, torej je na dva gospodarja bil le en panj. Kmetovanje v obliki pridvornih posesti se je na prekodonavskih posestvih rodbine Festetics začela po letu 1738. Kristóf Festetics, ki je tudi v naši županiji imel velika posestva, se je trudil, da bi na svojih posestvih gospodaril z večjim dobičkom kot njegovi predniki. Velik poudarek je dal tudi čebelarstvu. V 1770-ih letih je s svojih posestev letno poslal okoli 200 stotov medu na prodajo v Sopron. Če cena tam zanj ni bila ugodna, je med prodal medičarjem v Kanizsi. Njegov naslednik, grof Pál Festetics je posebej podpiral pridelovanje žita, veliko pozornosti pa je posvetil tudi čebelarstvu in vzgoji sviloprejk. Leta 1797 je György Festetics na izobraževalni ustanovi za kmetijstvo v Keszthelyu zagotovil poseben oddelek za poučevanje čebelarstva, ki hga je zaupal izjemno dobro poučenemu kmetovalcu Ferencu Petheju. János Nagyváthy, evropsko razgledan upravitelj grofovih posestev, je polagal posebno pozornost na to, da bi bili čebelarji posestev primerno izobraženi in pripravljeni. Ravno zaradi tega je izdal tudi navodila. Kljub tem poskusom in namigom pa je videti, da čebelarstvo v prvi polovici 19. stoletja na pridvornih posestvih v našem okolju ni igralo pomembnejše vloge.

Nov razcvet čebelarstva je bil okoli leta 1870, ko se je že začela izoblikovati meščanska Madžarska in so z novimi metodami, v novih razmerah strokovnjaki s teoretičnim in praktičnim znanjem in z uporabo modernih panjev ustvarili novo vrsto čebelarstva v Zalski županiji. Po statističnih podatkih je bilo leta 1897 na področju županije bilo registriranih 1.119 panjev in 9.006 navadnih košev.

Pridelovalni procesi ljudskega čebelarstva so podobni tistim, ki so bili že prej opisani v etnografski strokovni literaturo. Tudi metode pridobivanja medu in voska so bile na našem območju podobne tradicionalnim metodam, ki so jih uporabljali drugod po državi. Metoda čebelarjenja s panji, ki je nadomestila čebelarstvo s koši in je bila tudi bolj donosna, se je začela širiti po letu 1900. S pojavitvijo oziroma spremembo orodij in priprav ter razmer vzgoje čebel so se stari vraževerni postopki vedno bolj postavljali v ozadje, sodobno čebelarstvo pa je postajalo vedno bolj pomembno in razširjeno.

Na koncu mojega kratkega povzetka kot predstavnica kuratorija Zavoda za kulturo madžarske narodnosti za izdajo  madžarskih knjig v Lendavi še moram omeniti to, da je zavod tudi finančno podprl dvojezično izdajo publikacije z naslovom  Kratka zgodovina čebelarstva v Lendavi in okolici : ob 100-letnici delovanja Čebelarskega društva Lendava = A Lendva-vidéki méhészkedés rövid története = A Lendvai Méhészek Egyesülete működésének 100. évfordulója alkalmából, in s tem izrazil spoštovanje in mecenaturo do jubileja Čebelarskega društva Lendave,” pa je dejala Judita Csuka Zagorec.