FOTO: Modri svet cianotipije

V prostorih Foto-video kluba v Lendavi se je minuli sobotni popoldan odvilo odprtje razstave z naslovom “Modri svet cianotipije.” Gre za prvo razstavo članice društva Dóre Tüske iz Rédicsa na Madžarskem, ki je članica lendavskega Foto-video kluba. Za ustvarjanje v tehniki cijanotipija jo je navdušil Szilárd Varga, znani fotograf iz Velike Kaniže na Madžarskem. Cianotipija je tehnika, pri kateri za ustvarjanje ali risanje na papir uporabljamo železove spojine, s čimer lahko dobimo zelo dolgo obstojna dela.




Cianotipija je stara fotografska tehnika, ki se tako imenuje zaradi svoje značilne modre barve. Uporaba cianotipije je zaradi značilne modre barve po uvedbi drugih fotografskih postopkov po nekaj letih skoraj zamrla. Kasneje se je cianotipija uporabljala še do konca foto secesije — največkrat za izdelavo poceni kontaktnih kopij veliko formatnih negativov. Angleži pa so po tem postopku med vojno v Južni Afriki izdelovali bankovce in znamke. Do iznajdbe modernih fotokopirnih strojev se je postopek uporabljal za izdelavo kopij načrtov velikega formata. Danes ta tehnika ponovno doživlja renesanso med ljubitelji starih tehnik in klasičnih materialov, saj omogoča unikatno umetniško izražanje na najrazličnejših materialih kot so papir, platno, les, tekstil, keramika, …

Cianotipija je fotografski postopek, ki ga je leta 1842 izumil John Herschel. V času nastanka je bil njen glavni adut ta, da je bila edini obstoječi fotografski postopek, ki pri procesu razvijanja ni uporabljal srebra. To je pomenilo, da je bila precej poceni, hkrati pa je bila zaradi benignosti uporabljenih kemikalij tudi precej zdravju neškodljiva. Njen edini problem je bil ta, da je bila sposobna producirati le fotografije modrikaste barve (cyan) in še te so bile lahko zgolj kontaktne kopije negativov.

Sprva ta pomanjkljivost cianotipije ni bila toliko moteča, saj povečevalnikov še ni bilo, tako, da so bili tudi drugi fotografski postopki omejeni na direktne preslikave negativov. Glede barve se tudi niso toliko vznemirjali, saj so tako ali tako poznali le črno-belo fotografijo. Nekaterim je bilo pri fotografijah narejenih s pomočjo cianotipije moteče le to, da je bila modrina nekoliko manj kvalitetna kot črnina (pri drugih fotografskih postopkih).

Kakorkoli že, cianotipija je doživela vrh svoje popularnosti, ko so jo na veliko uporabljali za izdelavo (preslikavo) gradbenih načrtov (blueprints). Z uveljavitvijo manjših formatov fotografskih negativov ter posledičnim razvitjem koncepta povečevalnika, se je polje cianotipije vse bolj krčilo. Praktično izumrla je. Vendar pa ni popolnoma izginila. Pravzaprav doživlja svoj preporod. Z nekoliko modificiranimi kemikalijami jo dandanes uporablja vse več ljudi; nostalgiki, kemijski navdušenci in seveda kdo drug kot (nekateri) umetniki.