FOTO: Dan odprtih vrat zemljank

Včerajšnji pozni popoldan je Društvo zbirateljev Pomurja “Lindva” pripravilo dan odprtih vrat zemljank, oz. kot so jih sami poimenovali, “Bakhusovih votlin.” Na ogled so bile štiri zemljanke v okolici Treh izvirov na Kranjčevi ulici v Lendavi, v okviru katerega je bil predstavljen še zbornik “Bakhusove votline,” ki so ga v društvu zbirateljev Pomurja “Lindva” pravkar izdali. Ob izvirski vodi in kozarcu vina je potekal še razgovor o prihodnosti te kulturne dediščine




Dan odprtih vrat v podzemni svet, ki se skriva pod lendavskimi goricami si je večina obiskovalcev ogledala prvič. Ta delček kulturne dediščine so v društvu zbirateljev Pomurja “Lindva” poimenovali s splošnim nazivom zemljanke. Lahko bi jih tudi kako drugače. Recimo po namembnosti za katero so bila izkopana in tudi večino časa uporabljana kot so ledenice, shrambe, vinske kleti, orodjarnice. Najverjetneje bi bil primeren naziv tudi peščenice glede na to, da je bil prvotni namen izkopa izkoriščanje tega gradbenega materiala.

Ob tem so predstavili še zbornik izpod peresa avtorja Franca Korena, ki so ga pred kratkim natisnili z naslovom “Bakhusove votline” – svet podzemlja pod lendavskimi goricami, v katerem je prva polovica namenjena zgodovini nastanka, zgodbi, ki se je pričela v drugi polovici 18. stoletja, ko so razen izkopa in izkoriščanja peska za gradbene namene začeli kopati še zemljanke predvsem na tistih mestih, kjer zaradi naravnih danosti ni bil možna nadaljnja devastacija zemljišč. Gre za tako imenovano vernakularno arhitekturo – to je za preprosto gradnjo, ki jo je obvladal preprost neuk človek in jo je z danimi naravnimi materiali, ki so mu bili na razpolago prilagodil svojim življenjskim potrebam. V drugem delu zbornika so se posvetili prihodnosti in sicer je opredeljena ena od možnosti ohranitve in razvoja te kulturne dediščine, ki bi bila ekonomsko vzdržna in bi zaposlovala nekaj ljudi.

Zadnji del zbornika je namenjen zanimivostim in posebnostim, ki so prišle na površje med raziskovanjem in burijo domišljijo slehernega domačina. Na koncu pa so izpostavili še kot primer dobre prakse zgodbo Dušana Zvera, ki jo je dotični tudi predstavil ob ogledu njegove zemljanke v kateri je nekoč bila ledenica. Vso dogajanje lahko povzamemo v osnovni ugotovitvi, da je kulturna dediščina kot speča princesa katero lahko obudi le dober gospodar. In prav teh nekaj dobrih gospodarjev je dalo na ogled svoje zemljanke, ki jim še danes služijo za različne namembnosti. V eni od njih je na zadnji steni vklesana letnica dokončanja – 1803, v drugi lahko najdemo na koncu pravi stalagmit, v tretji so izkopali človeške kosti, v četrti …

Za kaj več bo potrebno prebrati zbornik, ki ga lahko po ceni 5 € kupite pri društvu ali si ga enostavno izposodite v knjižnici.