Družina Berglec: Hiša končno v lasti matere in hčere

Ko smo na spletnem portalu Lendavainfo in ko so v Slovenskih novicah objavili žalostno zgodbo 21-letne Betine Breglec in njene 55-letne mame Terez iz okolice Lendave, so nam očitno sledile nekatere organizacije in ustanove ter poskrbele, da se mami in hčerki vseeno obeta nekoliko boljša prihodnost.





Nesrečni ženski, ki nista zdravi, k čemur so veliko prispevali tudi stres in skrbi, povezane s hišo, v kateri životarita, je okoli novega leta čakalo nekaj najhujšega. Če do 5. januarja 2017 ne bi zbrali 4700 evrov, kolikor sta bili dolžni sosedi in sorodnikom, bi Betina in Terez ob svetih treh kraljih morali na cesto. Njun domek bi bil zarubljen in ženski bi se morali izseliti. A se to, k sreči, ni zgodilo, kajti občina Lendava, tamkajšnji Rdeči križ, Lions klub in CSD so zbrali potrebna sredstva in hiška je zdaj v celoti vknjižena nanju. Žal pa, kot sta nam povedali ob predaji čeka bralcev, ki so zbirali denar zanju prek Krambergerjevega sklada, s tem njunih skrbi še ni konec in bo treba še veliko postoriti. Upanje pa so jima vrnili dobri ljudje iz vse države pa tudi lendavske ustanove, tako da s hvaležnostjo gledata v boljšo prihodnost.

“Vsak evro, ki so ga zbrali bralci Slovenskih novic, bova uporabili namensko, saj morava hišo spraviti vsaj malo v red, da bi lahko dostojno živeli. Če zanemarimo fasado, ki bi tudi bila več kot nujna, morava urediti še veliko zadev. Predvsem morava dobiti nov dimnik, kajti ta je v zelo slabem stanju: lahko se kar podre na naju. Enkrat je že začelo goreti, a sva na srečo zadevo rešili. Seveda morava zamenjati tudi streho, podstrešje in strop, saj naju lahko zasuje. Tudi okna in vrata bi bilo treba zamenjati, kajti že ob nekoliko močnejšem vetru morava podpirati okno v kuhinji, da ne bi padlo v hišo. Radi bi uredili tudi pod po vsej hiši. Podjetje Eko park iz Lendave naj bi uredilo vodo, obljubili so tudi ureditev kanalizacije, upava, da nama bo Varis podaril kopalnico, tako da vse kaže na bolje,” sta nam razlagali mama in hčerka. “Res je, da me je najbolj skrbelo, da bom morala z mamo zapustiti hišo. Zdaj je rešen največji problem, saj sva lastnici hiše in je o nadaljnjih korakih lažje razmišljati. Sploh pa še naprej upava na pomoč in podporo dobrih ljudi,” je dodala Betina, ki bi se najraje zaposlila, da bi bilo njuno življenje lažje, a kaj ko je očitno težko zaposljiva.

Nešteto skrbi

Čeprav mami Terez in njeni edinki, ki je izučena za lesarko ter za kuharsko pomočnico, ni bilo nikoli postlano z rožami, se je njuna travma še poglobila leta 2010, ko je po srčnem infarktu umrl oče oziroma mož Anton. Res je tudi sam bolehal in je delal le za polovični čas, a je bilo vseeno nekoliko lažje. “Takrat se je začela najina travma in prišlo je nešteto skrbi, ki nama povzročajo neprespane noči. Po očetovi smrti leta 2010 sva ostali v hiši, ki je bila v njegovi lasti do ene tretjine. Preostala lastnika sta bila njegova brat in sestra, ki je svoj delež prodala sosedi. K sreči sva s pomočjo dobrih ljudi le odkupili oba deleža,” razlaga Betina.

Okno podpreta, da se ne podre

Tega pa ni bilo konec lani, ko jima je sodišče izdalo odločbo, po kateri bi morali, če bi želeli ostati v hiši, odplačati del, in sicer stricu in sosedi v višini 4700 evrov. “Glede na to, da sva obe prejemnici denarne socialne pomoči, je jasno, da takšnega zneska nisva mogli plačati. Žal pa najina težava ni samo v plačilu, temveč tudi v tem, da živiva v neprimernih razmerah, saj nimava ne vode, ne kopalnice, ne veceja.” Ker nimata veceja v hiši, ju za hišo napadajo podgane. “Najhuje je zvečer in ponoči, ko si morava obuti visoke gumijaste škornje, da naju podgane ne ugriznejo,” še pove žalostna Betina.

“Obe imava zdravstvene težave. V hiši je nevarno spati, saj ko piha veter, morava podpreti okno v kuhinji, da se ne bi podrlo, enako je pri stropu in stenah, ki razpadajo, pa vratih. Vse to bi morali urediti, a trenutno je glavno, da sva zbrali teh 4700 evrov, in hiša, ki leži na 14 arih zemljišča, je postala najino lastništvo. Kot rečeno, bova iskali nove možnosti, nekaj pa bi nama mogoče pomagali sorodniki iz Madžarske in najbrž še kdo, zdaj pa le toliko: trudiva se po najboljših močeh, živiva skromno in verjameva v dobrosrčnost in pripravljenost ljudi pomagati sočloveku v stiski. Želiva si predvsem, da bi se najine bivalne razmere toliko izboljšale, da bi lahko normalno zaživeli,” sta nam razložili že nekoliko bolj veseli in zadovoljni.

Razložili sta nam tudi, da jima, čeprav obe dobita le skromno socialno podporo, Betina 200 evrov, mama pa kakšen evro več, uspeva poravnati vse režijske stroške, nekaj ostane za hrano, del sredstev pa sta odvajali tudi za odplačevanje terjatev, toda brez pomoči širše skupnosti ne bi šlo. In tukaj ni kaj dodati, kajti tudi na Centrih za socialno delo Lendava in Murska Sobota so nam zatrdili, da poskušajo na vse načine pomagati, a tudi sami imajo omejene možnosti. Kljub temu Tadeja Horvat iz CSD Lendava in Erna Fišinger iz CSD Murska Sobota pravita, da bodo še naprej spremljali dogajanje in naredili vse, kar bodo lahko oziroma kar jim zakonodaja dovoljuje. Tudi Natalija Gomzi Jablanovec z območnega združenja RKS v Lendavi, ki pravi, da Breglečevima pomagajo po svojih zmožnostih, je obljubila, da bodo, ko bo hiša prešla v njuno lastništvo, poskušali s pomočjo sponzorjev in donatorjev urediti kopalnico, vodovod in vse drugo, kar potrebujeta za človeka dostojno življenje.