Drobtinica iz preteklosti: Snubljenje v začetku 20. stoletja

Pomurski muzej iz Murske Sobote je objavil zanimiv zgodovinski prikaz načinov snubljenja ter prehrane ob poroki. V opisu je moč prebrati, kako je to potekalo v kar nekaj prekmurskih krajev, med katerimi je tudi naše območje.




Snubljenje je potekalo na nevestinem domu. Ko so prišli v voglede, je moški na Dolnji Bistrici, ki je šel z mladeničem k hiši dekleta, s seboj nesel kolač kruha in sol. V Filovcih so snubci s seboj nesli kolač kruha. V Stanjevcih so dobrodošlim in sprejetim voglednikom postregli s šunko; če so jim postregli z ocvrtimi bilicami, so odšli, saj dogovor poroke ni bil uspešen. V vaseh z madžarskim prebivalstvom v okolici Lendave so voglednikom, če niso bili z njimi zadovoljni, postregli čebulo in kruh, če so se za poroko dogovorili, so prinesli klobaso in kruh. V Veščici so snubci ob dobrem dogovoru dobili jesti meso, ob slabem pa jajca.

V Prekmurju in Porabju je bila razširjena šega, da je šla nevesta z eno izmed žensk pred poroko po vasi po hodivanji, po podaraj. Sopotnica je bila navadno starejša ženska, dobra govorka, ki je v imenu neveste prosila darove: moko, predivo, jajca. Na poroko je vabil pozvačin, pozafčin. Pozvačin na Dólinskem, ko je prišel vabit na poroko, je dobil malico. V Kamovcih je dobil žganico in špricer ter pogače, v Filovcih prekajene svinjske kosti, hrtišče.

Poroka

Priprave na poroko so trajale več dni, posebej priprave okrog hrane in posameznih jedi. En teden pred poroko so bližnji sosedje, sorodniki, botrina prinašali na dom neveste sestavinami za peko in kuho: sladkor, margarino, maslo, skuto, jajca, žive kokoši, moko. Po cerkvenem obredju je nevesto/snaho na vhodu novega doma počakala tašča s kruhom in vinom. Tašča je mladoporočenca blagoslovila, dala snahi kolač kruha z besedami, da bo zakoncema dobro v življenju, da ne bi bili lačni.

Poroka s svati in bogatimi poročnimi darili: Pet bosmanov/pletenic z okrasjem papirnatih rož, dve torti in dve bogato okrašeni ženitovanjski pogači v štiridesetih letih (?) 20. stoletja v Slovenskih goricah. (Vir: Anton Vodan. Hrani PMMS, inv. št. F7589.)

Glavna je bila pojedina doma, kjer so glavno svatbo in svate postregli večkrat in obilno. V enem izmed časopisnih notic iz leta 1932 je tudi sledeča, ki govori o izobilju in velikih količinah hrane: “/…/ Na gostüvanji se popije povprečno 300 l vina, poleg toga nekaj kant žganice. Poje se do 20 kolačov (velikij) krüha, 20 vrtankov, porabi se 2 metra pšenične mele, zakole se po navadi edna krava, pa edna svinja, do 30 kür, telko grüd kisilaka, več litrov mleka, vrnja, pa ne ven ka šče nej vse. /…/ Lüdje ne jejo več zmerno, nego ‘ka v nje more’ kak sami pravijo. Spijejo pa šče več.” Ko je prišlo zelje na mizo, so svatje naklonjali (nazdravljali) z vinom, družice so zapele kakšne pesmi, moški so se šalili, npr.: “Bog živi našo snejo, naj si küpi srp, ka nede mejla na naše moške skrb.” Za domov so svatom razdelili bider, krofe in kos bosmana.

Pomembna jed je bil bosman, pletenik oziroma ženitovanjski okrašen kruh, ki so ga prinesli v dar nevesti in ženinu in na koncu svatbe razdelili svatom za domov.