Dolgovaške gorice: Irena in Štefan sta se po skoraj 60 letih vrnila domov, a jima je sedaj žal

Mnogi Slovenci in Slovenke, ki so v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja odšli s “trebuhom za kruhom” v tujino, so pred dobrimi tremi desetletji bili ponosni in veseli, da je Slovenija postala samostojna država. Mnogi izmed njih so se po upokojitvi vrnili v domovino, si uredili domovanje, žal pa so mnogi izmed njih sedaj razočarani. Ali naša zakonodaja ni podobna evropski, ali pa mnogi povratniki niso seznanjeni z zakoni, ki veljajo pri nas.




Ljudje se sicer zavedajo, da “cesarju moraš dati, kar je njegovega,” a vseeno niso redki taki, ki trdijo, da te “država nažene, da greš za kruh služiti v tujino, nato te oskubi do kože, …” tudi za bizarne reči, ki mimogrede presenečajo tudi domačine. Nekaj takega je doletelo Ireno in Štefana Konjarja, ki sta si lep dom uredili na čudovitem hribu nad Lendavo, med samimi vinogradi in sadovnjaki, tik ob najvišjim slovenskim opazovalnim stolpom Vinarium. Prav tam, kjer se je rodila Irena in od koder se s prostim očesom vidi daleč naokoli, v tri države, poleg v Slovenijo, tudi k sosedom na Madžarsko in Hrvaško. In sedaj, ko bi lahko uživala sadove svojega dolgoletnega dela v Nemčiji, ju poleg bolezni, zlasti Štefana, tare tudi slovenska birokracija oz. zakonodaja, ki ni jasna nikomur, še najmanj tistim, ki so skoraj šest desetletij živeli v urejeni demokratični državi.

Štefan Konjar se je rodil na Štefanovo, 26.12.1939 v Medvodah in je že leta 1962 odšel na delo v Nemčijo, kjer je najprej kot cenjen zidar delal v gradbeništvu, zadnjih nekaj let pred upokojitvijo pa v eni izmed pivovarn v Frankfurtu. Leta 1973 je v mestu na Majni spoznal Ireno, ki je rojena 26.6.1951 v Dolgovaških goricah in se je leta 1969 podala za boljšim življenjem v Nemčijo. Poročila sta se že leto dni potem, ko sta se spoznala in veliko delala ter živela lepo skupno življenje. Otrok sicer nimata, a sta se veselila vsakega naslednjega dneva, vsako leto sta vsaj dvakrat obiskala domovino na sončni strani Alp, kjer sta si ustvarila lepo domovanje. Po upokojitvi sta želela priti nazaj, čeprav to Štefanu ni posebej dišalo. Ko sta 15.12.2019 prišla v Slovenijo, sta kupila tudi nov avtomobil in poravnala obveznosti do države Nemčije. Štefan je huje zbolel že leta 2017, po možganski kapi pri nas pa je padel in si še hudo poškodoval kolk ter medenično kost, tako da ga je čakalo več tednov zdravljenja in terapij v Sloveniji. V tem času je prišla pandemija covid-19 in se v Nemčijo ni moglo odpotovati, ob tem pa je tudi pri nas veljalo veliko omejitev, tudi gibanje med občinami, … “Rekla sem, da bomo pač šli nazaj v Nemčijo, ko bo to možno, na žalost pa tega dneva nisva dočakala. Že pred zadnjim prihodom, maja 2019 sva kupila nov avtomobil, ki nam je sedaj povzročil težave, saj sva ga morala prijaviti v Sloveniji“, je povedala Irena.

Namesto, da bi hudo obolelega moža namestila v dom starejših, ga je Irena vzela domov in ga ves tačas s pomočjo ustreznih služb oskrbuje doma, kjer ves čas negibno leži. Pred dnevi pa jo je šokiral dopis FURS-a, da mora plačati 3.356,56 EUR davka na uvoženi avtomobil. “Ni mi bilo jasno, za kaj gre, čeprav vem, da smo uvozili avtomobil, za katerega sva že takrat plačala vse, kar so zahtevali. Najbolj bizarno je, da moram plačati, ker v dveh letih od uvoza nisva prevozila 6.000 km. Žal nama nihče tega ni povedal, niti na servisu, kjer so delali homologacijo. Če bi jaz to vedela, bi naredila 20 tisoč ne še šest, čeprav se v tistem času ni moglo voziti. Po eni strani je mož prikovan za posteljo, po drugi pa smo imeli omejitev gibanja. V vsakem primeru bi se v normalnih okoliščinah nekajkrat peljala v Nemčijo in bi najbrž vse bilo po veljavnem zakonu. Strinjam se tudi sedaj, da je zakonodajo potrebno upoštevati, toda naš primer je specifičen, kajti po eni strani bolezen, po drugi omejitve na katere nismo mogli vplivati. Zato bi se tukaj gotovo lahko nekoliko toleriralo tudi s strani države,“ nam razlaga Irena, kateri je očitno malo težko, da je silila moža, da se vrneta v svojo domovino.

“Kljub vsemu bom poravnala obveznost, a vseeno želim opozoriti vse druge, ki morebiti tudi ne poznajo zakonodaje, ki po mojem ni v skladu z EU. In morebiti bi morali odgovorni razmisliti, ali je to kar se nam dogaja, človeško,” se sprašuje naša sogovornica, ki dodaja, da ne bosta lačna, če bosta državi prispevala še dobre tri tisočake, a vseeno … “Ponavljam, že v Nemčiji sva plačala 2.800 davka, sedaj pa moramo poravnati še takšen znesek v Sloveniji.” Če ga Irena ne bi prijavila (septembra 2021), najbrž nihče niti ne bi vedel zanj.

Res je sicer, da uslužbenci Finančnega urada Republike Slovenije (FURS) samo opravljajo svoje delo in izvajajo zakone, ki so jih sprejeli drugi, je pa več kot jasno, da se mnogim Slovencem, bodisi delavcem migrantom, bodisi upokojencem, rezidentom Republike Slovenije, ki si služijo ali so služili kruh v Avstriji in Nemčiji, zagotovo dela finančna škoda! Zato niti ne preseneča, da nekateri izmed državljanov Slovenije nikakor ne morejo dojeti, da morajo “državi plačati nekaj, kar smo si sami zaslužili. Ob tem, da smo si v tujini sami poiskali zaposlitev, smo Slovenijo olajšali za svojo socialno podporo in druge prispevke, …” pogosto poudarjajo slovenski rezidenti, ki svoje težave želijo predstaviti širši javnosti, ker da na FURS-u “noben argument ne zaleže …” In tudi v primeru Irene in Štefana je zadeva nejasna, zato sta želela preko našega medija pri odgovornih sprožiti postopek za “uskladitev neživljenjskih zakonov.”

Kljub vsemu smo zadevo preverili kako je v tem primeru. Zaradi varovanja osebnih podatkov nam v konkretnem primeru glede odmere davka za pridobitev prevoznega sredstva informacij seveda niso mogli podati, a so svetovali, da “bi bilo smiselno, da se zavezanec obrne na pristojni finančni urad, v nadaljevanju pa, da se prevozna sredstva štejejo za nova, če z motornimi vozili ni prevoženih več kot 6000 kilometrov, tokrat pa smo dobili odgovor tudi na konkretni primer družine Konjar. V konkretnem primeru je zavezanec v letu 2021 iz Nemčije v Slovenijo pripeljal osebno vozilo, prvič registrirano v Nemčiji v letu 2019, s prevoženimi 4318 kilometri. Zakon o davku na dodano vrednost določa, da se DDV obračunava in plačuje v primeru pridobitve novih prevoznih sredstev, ki jih na ozemlju Slovenije opravi davčni zavezanec ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec.

Kopenska motorna vozila se štejejo za nova, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev (katerikoli): dobavljena so pred potekom šestih mesecev po datumu, ko so bila prvič dana v uporabo, z njimi ni prevoženih več kot 6000 kilometrov. Vozilo, ki ga je zavezanec pripeljal iz Nemčije v Slovenijo, je izpolnjevalo drugi pogoj, in sicer je bilo ob prihodu v Slovenijo z njim prevoženih 4318 kilometrov, kar je manj kot 6000 kilometrov, zato se je vozilo štelo za novo prevozno sredstvo, od katerega je bil odmerjen DDV. Določbe Zakona o DDV ne predvidevajo izjemnih okoliščin, na podlagi katerih bi se prevozno sredstvo kljub izpolnjevanju enega od prej navedenih pogojev lahko štelo za staro. Zato je bilo v konkretnem primeru potrebno DDV odmeriti,” poudarjajo na FURS, kjer dodajajo, da je poplačilo celotnega zneska odmerjenega DDV pogoj, da se vozilo lahko registrira.

Torej, opravičilo zaradi bolezni, epidemije nikakor ne zaleže, čeprav je vsakomur jasno, da Konjarjeva nista mogla pogoja 6000 kilometrov nista mogla izpolniti, pravzaprav niti vedela nista, da je to sploh potrebno. Po drugi strani pa morebiti iz FURS-a za Ireno in Štefana prihaja nekoliko bolj vesela novica. “Glede na dejstvo, da je bil ob nakupu osebnega vozila v Nemčiji obračunan nemški davek, se za uveljavljanje vračila le-tega zavezanec lahko pozanima pri njihovi davčni upravi,” so dodali na FURS-u.