Danes obeležujemo svetovni dan Romov. Nataša Horvat: “Danes romska etnična manjšina predstavlja pomemben del slovenske družbe.”

Na današnji dan, pred enainpetdesetimi leti, so predstavniki Romov iz štirinajstih držav, na prvem mednarodnem kongresu pripadnikov romske skupnosti v Londonu odprli številna, še danes aktualna vprašanja o pomenu romskega jezika, zgodovini romske skupnosti, življenju Romov, predvsem pa o njihovem položaju v širši družbeni skupnosti.




Video posnetek ob svetovnem dnevu Romov: DOŠ I Lendava, DOŠ II Lendava, DSŠ Lendava in govorca župan Občine Lendava Janez Magyar in Nataša Horvat

Romi po vsem svetu, tudi v Sloveniji, danes praznujejo svoj dan, ki je bil izbran na prvem svetovnem kongresu Romov leta 1971 v Londonu. Upoštevajoč zgodovinske zapise, sega zgodovina bivanja Romov na slovenskih tleh vsaj v leto 1387, ko se v zagrebški škofijski knjigi prvič omenijo Romi iz Ljubljane. Danes romska etnična manjšina predstavlja pomemben del slovenske družbe, saj s svojo kulturo in jezikom, skupaj z italijansko in madžarsko narodno manjšino, tvori temelj multikulturnosti v Republiki Sloveniji, še posebej pa je to opazno v našem kraju. Pomembno je poudariti, da nobena od 28 držav članic Evropske unije področja romske skupnosti nima urejene s posebnim zakonom, kot imamo to urejeno v Republiki Sloveniji. Romska skupnost je v večini preostalih držav obravnavana skupaj z drugimi manjšinami v skupnem manjšinskem zakonu, zato je lahko Slovenija pri tem jasen zgled ostalim državam.

Nataša Horvat, romska svetnica v občinskem svetu Občine Lendava ter romska aktivatorka na Ljudski univerzi Lendava: “Danes romska etnična manjšina predstavlja pomemben del slovenske družbe”

“Prva omemba Romov na območju Lendave je iz leta 1729, ko je v matično knjigo bilo vpisano rojstvo romskega otroka, Josephusa Zingarusa. Danes romska etnična manjšina predstavlja pomemben del slovenske družbe, saj s svojo kulturo, identiteto in jezikom, skupaj z madžarsko in italijansko narodno manjšino, tvori temelj multikulturnosti v Republiki Sloveniji, še posebej pa je to očitno v našem kraju, zibelki večkulturnosti in večjezičnosti.

Romi počasi postajamo del večinske družbe, tukaj, kjer smo doma smo sprejeti, kar se kaže predvsem v pospešenem zaposlovanju in vedno višji izobrazbeni ravni pripadnikov romske skupnosti. Naša skupnost se krepi in postaja vedno bolj opolnomočena. Pomembno je, da se vsak človek počuti sprejetega, zato se je potrebno truditi pri vzpostavljanju in ohranjanju vezi med romskim in neromskim prebivalstvom. V vsakem od nas je vedno potrebno poiskati tisto najboljše. Če nam bo uspelo slednje, bomo tudi v prihodnje živeli v slogi in sožitju Danes, ko vas imam priložnost nagovoriti in se oziram nazaj v preteklost, lahko z gotovostjo trdim, da sem ponosna na prehojeno pot, ki je v mladosti bila strma in polna ovir, v odraslosti pa je mirna in varna, saj so na njej ljudje, ki jim zaupam in ki me pri mojem delu podpirajo.

Bila sem Rominja in Rominja sem še danes. Ponosna na svojo identiteto. Ponosna, da mi je dana možnost, da v lokalnem okolju rušim stereotipe in predsodke o Romih. Vesela, da mi je dana možnost sodelovanja z mojimi ljudmi in z večinskim narodom. Zavedam se, da moram spodbujati predvsem naše otroke, saj so oni prihodnost, prihodnost vseh nas, prihodnost Lendave. Vsi otroci so enaki, ne glede na to, iz kakšne družine izvirajo in vsem mora biti dana možnost, da v svojem življenju dosežejo kar največ. V prihodnosti bodo prav oni glasniki naše kulture in identitete, naše romskosti, ki jo nosimo v sebi. Želim si, da bi odraščali in živeli v skupnosti, ki ji bo mar za njih. In zagotovo v Lendavi takšna skupnost živi. To iz leta v leto postaja bolj očitno. Prav to pa je bistvo vsega. Da se ne delimo na te in one, na Rome in Nerome, na bogate in revne, ampak po svojih najboljših močeh prispevamo k strpni in nediskriminatorni družbi.

Romale te aven saste thaj baxtale pe amaro đes. (Drag Romi, bodite zdravi in srečni na naš dan.),” je zapisala Nataša Horvat.

Narod brez države in brez uradno priznanega jezika

Romi, narod, ki kljub svoji številčnosti (v Evropi živi približno 10 milijonov pripadnikov) nima svoje države in ne uradno priznanega jezika, dveh najpomembnejših gradnikov narodove identitete in kulture, se je kljub marginalizaciji in življenju na samem robu družbe, ohranil dolga stoletja, saj se je o njihovi prisotnosti na evropskih tleh pisalo že v srednjem veku, a žal nikoli v pozitivni luči. Od vseh spregledani nomadi, ki so zaradi načina življenja in kopice otrok bili tarča stereotipov in predsodkov, nikoli niso bili sprejeti kot enakovredni člani družbe.