Danes obeležujemo dan spomina na mrtve

Dan spomina na mrtve je v slovenski dediščini znan kot vsi sveti, ponekod tudi kot vahti. Prazniku so pripisovali velik pomen, kar dokazuje post na predvečer praznika. Po besedah etnologov je dan povezan z nekaterimi šegami, tudi s pobiranjem obrednega kruha po hišah.




O vseh svetih, ponekod pa tudi na dan vernih duhu, 2. novembra, so gospodinje s posebnimi kruhki obdarovale otroke in revežže, ki so hodili po hišah ponje. Takšni kruhki so se najpogosteje imenovali prešice, vahtiči ali tudi samo hlebčki. Šega se je ponekod ohranila do danes, tako v Beneški Sloveniji in v posameznih vaseh na Tolminskem.

Po poganskem animističnem verovanju je bil čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih, katerih duše naj bi se v dolgih nočeh vračale. Po krščanski veri pa so rajni pomenili duše v vicah, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev žživih.

Rajniki so po predkršščanskih verovanjih zahtevali žžrtev, v zameno pa prinašali blagoslov, rodovitnost in dobro letino. Revežži kot obredni obhodniki so predstavljali duše rajnih. V krščanstvu pa so darovi, ki so bili sprva namenjeni mrtvim, dobili drugi pomen. Revežži in otroci so jih sprejemali v zameno zato, da molijo za duše rajnih, ki že trpijo v vicah.

Pomen vseh svetih v slovenski ljudski kulturi dokazuje tudi post na predvečer praznika, ki je v navadi od 14. stoletja. Post je bil na slovenskem etničnem območju zelo strog. Na Slovenskem je bila skoraj povsod značilna pogostitev vernih duš. Na mizi so čez noč puščali hrano in pijačo zanje, zjutraj pa so jo ponudžili kot posvečene darove, ki prinašajo zdravje in rodovitnost.

Poseben spominski dan za vse mučenike

Cerkev se je sprva z javnim čaščenjem spominjala samo mučencev, ki so se jim pozneje pridružžili tudi svetniki, ki niso bili mučenci. Ker je število mučencev naraščalo, se je Cerkev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj. Tak dan je bil od začetka 7. stoletja dalje v Rimu 13. maj, papež Gregor IV. pa je dan prestavil na 1. november in naročil, da se v frankovski držžavi uvede ta praznik, kar se je leta 835 tudi zgodilo.

Cerkev žže skoraj 1200 let obhaja praznik vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, je iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo.