Cianobakterije: Ledavsko jezero v slabem stanju

Cianobakterije so izjemno raznolika skupina organizmov, na Zemlji navzočih že vsaj 3,5 milijarde let. Odgovorne so za nastanek kisikove atmosfere. Zaradi čedalje večjega pritiska človeka na vode ter vpliva podnebnih sprememb smo priča spremenjenim razmeram v vodnih telesih, ki omogočajo prevlado cianobakterij nad drugimi organizmi. Prav takšno stanje je trenutno prisotno v Ledavskem jezeru.




“Stanje Ledavskega jezera ni videti nič kaj vzpodbudno. Cvetenje jezera se pojavi, kadar je v vodi preveč hranil, ki jih narava poskuša ‘pospraviti’ ali razgraditi. Pri tem so zelo učinkovite cianobakterije, ki se množično razvijejo in obarvajo vodo zeleno ali rdeče. Med njimi so seveda tudi takšne, ki so višjim organizmom lahko nevarne. Nacionalni inštitut za biologijo izvaja projekt v katerem odvzemajo vzorce in merijo prisotnost cianobakterij. Tako je bila v zadnjem odvzetem vzorcu ugotovljena prisotnost cianobakterij, ki so zdravju nevarne ter je posledično kopanje in uživanje rib iz jezera odsvetovano. Ledavsko jezero sicer ni na seznamu kopalnih voda,” so sporočili iz Javnega zavoda Krajinski park Goričko.

“Naslednja meritev bo avgusta in upamo, da se bo po dežju stanje izboljšalo. Sicer pa bi bilo potrebno na dolgi rok omejiti vnos hranil, ki pritekajo v jezero po reki Ledavi, Klavžnem potoku, potoku Lukaj z več čistilnimi napravami, po osuševalnih jarkih in tudi s hranjenjem rib,” so še zaključili pri Javnem zavodu Krajinski park Goričko. Ribiška družina Murska Sobota je med tem že na vidna mesta namestila obvestila o prisotnosti cianobakterije, v katerem so med drugim zapisali tudi, da odsvetujejo uživanje rib iz jezera.

Cianobakterije so prisotne v skoraj vseh vodnih ekosistemih (npr. izviri, reke, jezera, zadrževalniki, ribniki), najdemo pa jih tudi na kopnem; v tleh, v jamah, na zidovih, skalah in podobno. Nekatere vrste lahko preživijo tudi v ekstremnih okoljih, kot so sušne puščave, termalni vrelci, antarktični led ali zelo slana okolja. Večina cianobakterij v svojih celicah proizvaja različne sekundarne snovi in nekaterim zaradi strupenosti za višje organizme pravimo cianotoksini. Najbolj ogrožena je severovzhodna Slovenija – agrarno intenzivna območja z močno evtrofnimi vodami, v katerih je cvetenje masovno in vsakoletno.