Bober ob reki Muri: Izjemen drvar ali nadloga?

Da je reka Mura zares enkratno naravno okolje, ki nudi zavetje mnogim živalim in rastlinam, dokazuje tudi ponovna vrnitev bobra v obmurske loge. Kljub temu, da bober včasih povzroča škodo, je ta zanemarljiva v primerjavi s koristjo, ki jo naredi z vplivom na ekosistem.




Bobri so se v manjšem število ob reki Muri pričeli pojavljati že pred nekaj leti, njihova prisotnost ob reki pa se vse bolj krepi. Od zime 1998/1999, ko so sledove bobra prvič po iztrebljenju v 18. stoletju opazili na bregovih Radulje, so se bobri razširili vzdolž celotnega toka Krke s pritoki, ob Sotli in pritoku Bistrici, ob Kolpi in Dobličici, ki se izliva v Lahinjo, ob Dravi, Muri in Savi gorvodno do Krškega. Država je zaradi bobra kot ključne vrste v mrežo Natura 2000 leta 2004 določila dva habitata, ob Krki blizu Otočca in na Radulji, nato pa razširila habitat na Krki in na novo v mrežo vključila območje na Muri in dve območji na Dravi. Kaj več od določitve varovanih območij ni storila, bo pa verjetno morala, saj se bo populacija bobra povečevala.

Lovci: “Regulacija populacije samo vprašanje časa”

Naravovarstveniki napovedujejo, da bo skoraj zagotovo tudi v primeru bobra treba poskrbeti za ozaveščanje in ukrepe, ki bodo omogočili sobivanje bobrov in ljudi, zlasti lastnikov kmetijskih zemljišč. Sledove bobrov je že moč videti tudi nam najbližje, ob reki Muri. Ljudje so v praksi še vedno presenečeni, ko naletijo na sledove bobrov, in ne vedo dobro, kaj storiti.

Bober, ki je bil nekdaj razširjen po vsej Sloveniji, se bo verjetno tudi zdaj širil, če bo le našel ugodne življenjske razmere in če bo zaradi svoje okornosti na kopnem lahko prišel do primernega habitata. Ker njive pogosto segajo do brežin, se bobri lotijo tudi poljščin, a škoda je za zdaj praviloma zanemarljiva. Najučinkovitejši način omejevanja škode pa je ohranjanje od pet- do 15-metrskega vegetacijskega pasu na brežinah, kar določa tudi zakon o vodah. Kot so nam potrdili na Zavodu za gozdove Republike Slovenije in Lovski zvezi Slovenije, je prijavljenih škod za zdaj malo, kar pa ni vzrok, da ne bi k upravljanju populacije pristopili aktivno. Lovci so prepričani, da je regulacija populacije samo vprašanje časa.

Bober je izjemen drvar. Podiranje dreves je njegova velika specialnost – tako velika, da je ponekod že postal prava nadloga –, ki pa se je loteva pretežno ponoči. Njegov “šiht” traja od večera do kak­šnih šestih zjutraj, ko se utrujeni gozdar zavleče nazaj v svoj brlogec. Da bi čokatega sesalca videli v živo, bi potrebovali precej sreče, volje in potrpežljivosti. Bober pa ni le dober gozdar, temveč tudi dober vodar, ki iz podrtega drevja gradi jezove, in sicer zato, da uravnava in poplavi območje bobrišča ter si tako zagotovi stalen vodostaj in varnost. Nekaj takšnih jezov je tudi ob reki Muri.

S svojo dejavnostjo glodavec, ki mu neprestano rastejo sprednji zobje, sebi tako nenehno ustvarja primerno življenjsko okolje, s tem pa poskrbi tudi za druge živalske vrste, ki se rade naselijo v njegova mokrišča. Biologi ga zato označujejo za krovno vrsto, ki ustvarja habitat številnim drugim vrstam in tako skrbi za biotsko pestrost. Prisotnost bobra ustvarja ugodne habitate za veliko vrst rac in drugih ptic, rib, dvoživk in nevretenčarjev. Zelo ugodno vpliva tudi na prisotnost vidre, saj ta uporablja bobrove brloge, za jezovi pa lovi ribe.

Pri nas se je znova pojavil šele leta 1998

Zadnji zanesljivi podatki o bobru v Sloveniji so iz 18. stoletja. Od takrat pa do leta 1998, ko se je ponovno pojavil v porečju Krke je v Sloveniji veljal za izumrlo vrsto. Do leta 2002 je bila družina na izlivu Radulje, edina znana naselbina bobra v Sloveniji, zdaj pa so znane lokacije tudi na Dravi, Muri in v Beli krajini.