99. letni Jožef Čuka iz Genterovcev: Celo življenje je trdno delal, užival domačo hrano …

Malokomu je dano, da bi se učakal visoke starosti, kot se je to zgodilo Jožefu Čuki doma iz dvojezične vasi Genterovci pri Lendavi. Na svet je prijokal davnega leta 3. avgusta 1919 v kmečki družini. Ker so imeli doma večjo kmetijo se je Jožef odločil za kmetovanje in sedaj po mnogih letih, ko je vzorno urejeno kmetijo predal sinu Jožefu, kljub temu ne miruje, ampak še ima čas in voljo, še vedno rad poprime za kakšno ne težko kmečko delo ali opravilo.




Kot pravi mu ni niti tuje in težko, kajti  vse skozi se je kalil na trdni prekmurski zemlji. Osnovno šolo je obiskoval v Genterovcih in sicer pet razredov v madžarskem jeziku in tri razrede v slovenskem jeziku. V začetku je skupaj z domačimi zemljo obdeloval s kravjo vprego. Na travnikih je vse za krmljenje živine pokosil ročno. Prvi traktor si je kupil leta 1970, pozneje pa še vse kmetijske priključke, da so si potem delo na kmetiji in na polju nekoliko olajšali. Še kot mladeniča ga je doleta druga svetovna vojna, pri čemer je na lastni koži občutil grozote le-te.

Tako so ga sovražniki ujeli in nekaj časa je preživel v zaporu. Na služenje vojaščine v nekdanji Jugoslaviji ima lepe spomine. Leta so minevala in Jožef je s srcem živel doma na kmetiji. Spominja se časov, ko je svoje tržne viške prodajal bližnjim kmetijskim zadrugam. Doma na jedilniku, pravi, so imeli vedno dovolj hrane, saj so si večino pridelali sami pridelali. Od domače hrane ima še vedno najraje bujto repo, zelje, ajdovo in proseno kašo, mlečne koruzne žgance, pečen krompir …

Kljub častitljivim letom ima Jožef dobre spomine na leta, ki jih je prehodil, kajti doživel je kar dve vojni, številne politične spremembe, menjavo denarja, pa številne zakone, ki so bili za kmeta nevzdržni. Opravit vsa opravila v Lendavo in v Lendavske Gorice, kjer je prideloval žlahtno vinsko kapljico, se je odpravil z mopedom ali kolesom, kajti kot pravi, vedno je bil rad na svežem zraku. Danes si pri hoji pomaga s palico, večji del dneva v tem zimskem času pa preživi v svoji sobi, kjer gleda televizijo, posluša radio ter brez očal bere različne časopise.

Vsak dan poleg domače hrane popije kozarec rdečega vina z dodatkom kokakole. Že vrsto let je vdovec, danes, na jesen življenja, pa zanj skrbijo domači: Od sina Jožefa z družino ter prav tako vnuka Jožefa z družino. Že od leta 1941 se je zaobljubil da se bo vsak petek postil. Kot veren človek veliko moli rožni venec in najraje poje Marijine pesmi. Z družino gre vsako nedeljo v domačo župnijsko cerkev v Dobrovnik in v domačo kapelo k svetim mašam saj, kot pravi, je nedelja brez svetih maš pusta nedelja.

Kljub letom in visoki starosti je še čil, krepak in se počuti zdravega. Dnevno zaužije le tableto za uravnavanje krvnega pritiska. Jožef dodaja, da si moraš v življenju narediti red in šele potem pride vse drugo. Jožef ima sorodstvo tudi na sosednjem Madžarskem, kamor gre večkrat na obisk. Prapradedek je danes ponesen na svojih osem vnukov in kar šest pravnukov. Od Jožefa Čuke smo se poslovili z željo, da se srečamo, ko bo praznoval svoj okrogli 100. rojstni dan. Ob tem pa se je pošalil in v isti sapi dejal, da je najstarejši občan dvojezične vasi Genterovci in menda daleč na okrog v dvojezični župniji Dobrovnik in v občini Lendava, kar si šteje v veliko čast.

Jože Žerdin

Klik >>